Za vogalom tiči zajec poln upanja
se zdi, ne kot mi prazni kozarci
gledamo v dno svoje sreče

vrata so odprta!

ni važno kam.

so sladke sanje
žakelj za čez glavo
veter v laseh.

so sive sence
praznih dejanj.

Sladko polje - senca otroštva
počiva na mojih ramenih in nemo zre predse

V daljavi odmev brezbrižnih korakov

Visoko nad oblaki

Obešen na vrvici,
spleteni iz pričakovanj,
in zavozljani z besedo
pripravljeno na laž,
je visel tam v mali sivi sobi,
okrašeni le s križom in devico.
Niha v mehkih gibih sem ter tja,
kot, da dirigira
mladim vrabcem 
ki vreščijo pod oknom...

Ukradla bi utrinek sreče,
ga nežno dala v svojo dlan,
ponesla na ustnice dehteče,
opojne poljube polagala bi nanj...