Kot otrok verjel sem v Boga,
v tistega, ki v cerkvi je doma.
Nek deček se je nasmejal
in tako mi je dejal:
Beri dalje...

Dolga belina,
kot polje v Prekmurju
poprečno zorano.

Na belem črnina,
kot glavnik skozi lase,
kot vojska v pozoru.

Nekoč mogočen, zadj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, ...

Občutek imam da sem kakor zemljevid,
v karto pogledam in imam privid,
kar roke se tresejo mi,
ker nekaj bi rada povedala ti....