Bizaren popotnik se je izgubil v lastni senci.
Ujet v temi čaka na luč.
Sonce v petrolejki ugaša.
Med pinij ne bo več gorel.
Popotnikovo srce zogleni v pozabljeni raj.

Izbruhni poet cvetlični.
Odeni svoje besede z mistiko in bodi z bisernim posvečen.
In bodi. Večen.

Škrlatno rdeč vonj dotikov je trčil vanj.
Strgal je mavrico in pokukal skoznjo.
Uzrl sanje, jih spravil v žep, mavrici pa pustil krojačevo telefonsko.

Iz moči spoznanj
pošiljam svoje misli
v nam še nepoznane sfere,
da bi uresničil željo
si najti končno mesto tam nekje,
med zvezdami in zemljo.

Brala bo balkanski veter
gledala duh, ki preveva človeka
tam doli...
v Kajmakovi deželi.
Dobila bo darilo,
našla svoj jaz,
smeh, ki ga pogreša,
in divjino, ki jo rabi.
Naša... Ameli.

Ko tiho ječi v meni bolečina,
trenutke pomaknem v vesolje,
potuhnem se, kričim.
Mojster je uslišal moje prošnje.
Snežil je topol in lovil sem puh.
Zaplaval sem na krilih.