vidim jo, kako mi je znala pričarati smeh
in mi pletla preteklost v klobčiče niča,
kako mi je šla skozi jutro kot vila,
kako mi je trkala s kavo na vrata
in mi v naročju pustila pomlad...

Zgodaj je še, spiva.
Naslonjena si na mojo ramo.
Opazujem te, kodri ti padajo čez lica.
Poslušam tvoje dihanje.
Najini telesi, sta eno,
midva sva eno.

kako veš kdaj se
sanje končajo in
resničnost začne?
kako veš kaj so
sanje in
kaj resničnost?
sanje so resničnost...
resničnost so sanje...

lahko mi rečeš, da sem sanjač
ampak nisem edina

nosim masko, ki mi ne pripada
hočem biti jaz
amapk udarci usode so prekruti

pod vsem tem sem še bolj ranljiva
ampak jaz sem jaz
in to mi je dovolj

vlak v Perzijo
arabizirajoče preminja oljčnost,
davno preminulo ob perzifikaciji,
vnovič oživljeno
na kamnitem stolpu:
da jo lahko do kosti izkljujejo
ujede.

le še dež le še dež
nad najinimi polji

polna strasti
kopljeva

le še dež