Trepet samotnega jezdeca.
Bolečina razbolelega srca.
Jok blaženega deteta.
Prehranjevanje debilnega idiota.
Preklinjanje pohotnega brezdelneža.
Krik skozi tišino razbeljene črnine.

Tišina kričečih avanturistov.
Smrt živih rastlin.
Strah prestrašenih strahov.
Red preljubega kaosa.
Konec vseh začetkov.
Umiranje, umiranje, umiranje.
Umiranje po kosih.

Otožna samota
Podobna siroti,
Nevednost ob vsevednosti,
Moj bo pokop.

Ležanje s teboj v trdni temi med zemljo in nebom, 
goli telesi, pokriti duši s  prepletenimi besedami...
in sanjam...Šepetanje litanij tebi in meni, 
božajoče roke zgladijo otožnost,prineseš moč trenutka, 
ki zakriči v strastnih objemih.

Barvne stolpnice se dvigajo nad mestom. 
Zapelje mimo vlak po žilah tega mirnega sončnega jutra, 
jaz pa zamišljeno iščem  kje si, katero je tvoje okno,
ki zre skozi ta nori izmišljen svet.

...v skriti mesečini se je rojevalo brstenje tisočih barv.
Iz nje je odšel še en dan brez speva tega mogočnega rojevanja 
cvetov...pa je odšel, vsaka zase je na svojo pot zašel.
Zanjo so ljudje v velikih slikah na tankem platnu izgubljali svojo 
karizmo, zginjal je vsak sleherni občutek za obstoj, 
lesketanje črnih solz na belem platnu, ki jih je puščalo mlado 
dekle je pojenjalo v domišljijo prikritih želja.