Ko vdih boli, 
ko jok skeli,
srce pa čutim,
kot razbito školjko...  
in misli črne so, brezumne,  
ko strah zalije me,  
da okamenim...  

Čas teče prek ran in zdravi odmike od sanj.
Čas ne izbira poti in ne šteje minut.
Čas ne briše spominov, nam nemo sledi.
Čas ne išče obljub, nesmislu navkljub. 

Črno sonce zahteva črne ptice,
plavam na pesku poplave,
devet luknjic sveti na steno,
smreka si pušča kri,
jaz pa jo pobiram in vdihujem.

Zbrali smo se v tem prastarem blaznem gledališču,
da proslavimo smrt telesa mrtvega duha
božanskega norca, kipečega slona.

Se spominjaš mladosti?
Skrivnosti na krožniku in igre za maj.

Jesenske sence so padle nate,
da so tvoje poteze
postale neprepoznavne.
Jesenske sence so padle nate
in te spremenile
v čisto abstrakcijo.

Brezizrazen obraz,
trpljenje za zaveso oči.
Jok ne pomaga,
smeh je znanstvena fantastika.
Desetkratna teža Kristusovega križa,
telo je popolnoma izmozgano.