Napisal/a Bolečina, v četrtek, 17. jan. 08 |
Ocena urednika: |
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/rating/editor_rating_0.gif) |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tihe solze so spolzele po tvojem licu.
»Le zakaj?« si rekel, »Le kako?«
Hladno stala sem v tišini,
se borila sama s sabo –
vedela, da bo tako.
Tisto jutro gledala sem Sonce,
gledala sem žarke zlate iz obupa.
Morda globoko v sebi mislila sem:
»Saj bo prešlo!«
A to v meni je že dolgo tlelo -
vedela sem, tako bo.
Zdaj želim si ne ljubezni - niti zrna več topline,
sama, samcata na starost bom obujala spomine.
Sama, samcata bom tam sedela,
spet gledala bom v Sonce, se igrala z zgodovino
in nikogar tam ne bo, ki bi sovražil svojo bolečino,
tam bo slika, jaz in sreča, ki pri meni je oplela.
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/quotetop.gif)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|