Napisal to pred mnogimi sem leti:
Samo dvakrat želel bi res ljubiti.
Potem naj utonem v pozabo,
tako kot zlije potok se v reko Savo.

Prva Ljubezen naj me napije,
poljub na njene mehke ustnice.
Druga Ljubezen domov naj me popelje
tam kjer duše mir stanuje.

Prva Ljubezen se je že zgodila.
Bila je moja Sončica.
Bila je čisto zemeljska,
čeprav sem mislil, da je tudi Anima.
Sedaj se najin čas izteka,
oba ostala sva prijatelja.

Druga Ljubezen, komaj se je prebudila,
takoj pelina mi nalila.
Kljub vsemu jaz verjamem,
da to bo srečna pravljica,
ki nikoli več se ne konča.
Ona je moja Lea Anima.
Ona je moja Duša dvojčica.

Počakat moram, da enako pot prehodi.
In čez leta zopet ob jeseni
sadove svoje karme Lea bo pobrala.
Tedaj se bova zopet srečala
in tudi ona bo me prepoznala,
prijatelja bova postala.

---