Leva bradavica na ljubimcu –
preganjala si me
do nezavesti.

Borovec v vetru vzdrhti.
V daljavi se ugasnejo luči.
Deklič sanja ljubezen.

Morski val
spodvije mački rep
in ji oblizne tačke.

Polna luna
se je utopila
v moji žalosti.

Cvetlici veter listič odpihne.
Metulj zamahne s krili.
Pestič cvetke se nehote razširi.

Sova trikrat pomežikne z očmi.
Jutranja rosa izbriše prežitke noči.
Noč se poljubi z dnevom.

Šumeča nit padajočega slapa
sladkornih kristalov
v ritmu kaosa
ki sam v sebi nosi
neizmerno urejenost.

Različni a tako podobni
edini sami v sebi
redko svobodni
željni vsega
da nam le kaj ne bi ušlo

Frustriranci vesolja?

nismo mi navezani na življenje

življenje je navezano na nas

sanje pšenice
kiparjeva ljubezen
vzhajajoče testo

Sanjaj moj otrok sanjaj
Da bo jutri še sonce
Da bodo ptice še pele
Da bo ljubezen

Slovo.
Glava polna tvojih je podob,
v mislih tvoj nasmeh zveni,
žalostno maham ti zdaj v slovo,
štejem minute, ure, dneve in noči,
ko ponovno snideva se,
ko ponovno zazrem se globoko v tvoje zanimive oči.

Ujeta!

Skozi rešetke dežnih kapelj
si ogledujem svet
od zgoraj
in sem najsrečnejši zapornik.

Zelena voda tišine
Modro spoznanje
Mavrični odsev

V momljanju jutra krik slovesa
V pomladni sapi jok peresa
V senci hrasta misel jasna
V objemu večera se človek rojeva.

VESOLJE JE TAKO VELIKO

KOT TEMA ,

KO ZAPREŠ OČI.

Lepi angel,
kje lebdiš?
Kam zdaj gleda sinja barva tvojih oči,
kdo boža tvoje nežne roke?
Kje plavajo tvoje mehke sanje,
koga se dotikajo tvoja čustva.

Hrepenim.