lepa si
tortica in pomarančni sok
žuboreči potoček

in srečala sva se
dva svetova
na obzorju iste misli

En pogled, besed ni treba
vzel me je s seboj na pot.

Orlu sedla sem na krila,
srečno kot objet otrok.

Jata ptic
klic noric
mati z vislic sina draži

Po brazgotinah
Tečejo solze
Zuboreči potočki
Sveži
Modri
Bistri
V globini občutje
Lepot
Vse se celi

Zaradi dežja
Je morje
Splavalo po vodi.

Spet
sem se zaljubila
do konca življenja.

Imel je rdeče lase,
Prav povsod nakodrane.
Na okroglem vogalu,
Kjer se križa več ulic,
Je stal in držal
Eno samo skodelico.

In kako se je smejal!

Ko dan utone
V temoti noči
In zemljo prekrije
Nek čuden spokoj
Takrat v vseokrogli tišini
Znova razločiš
Tisto mekho-ostro sled
Ki jo pusti orumeneli list
Ko reže svetlobo
Na poti do dna.

V zelenih, rumenih in rjavih
Meglicah
V gosti jesenski svetlobi
Se slikar ne zaveda,
Kako lepa slika je.

V skrinji na dnu
mojega oceana se ne skriva
veliko besed.
Toda v levem žepu
Zimskega suknjiča jih imam dovolj
Za to pesem.

Travnik je morje.

Ko ga objame veter,

Vzvalovi.

Ob enajstih zvečer

Lokalna dekleta osvajajo

Lokalne fante.

Ta voda je

ogledalo,

ki globoko dere.

Maja? Sneg?

Veter z dežjem nosi

Češnjeve liste.

Rdeča. Oranžna.

Oranžna v rumeno.

Popoln javorjev list.

V soju jutranjega

Sonca je tudi

Avtobus lep.

Kapljice potu

V luninem siju bleščeč

Ješ čokolado.

Čuteča bitja hodijo počasi,
Da se v njihove krošnje nabirajo
miljoni malenkosti, ki v zraku lebdijo.