Jasen je dan,
prelep z nemirom obdan,
škrlatnost opojnost,
odsev dveh teles.
Drhteče srce občuti sladkost,
Potopi se v naslado nebes.

Vigred je pregnala megle sive,
po žilah stvarstva stekli so sokovi,
vihar življenja spet drvi v nas žive,
le tih spomin nas še drži z okovi,
spominja nas ljubezni neuničljive,
zatuli v nas, kot tulijo volkovi.
In mrtvo stvarstvo kliče nam spod ruše:

Trgam in lomim se stran od vseh,
preklinjam kar veže me še na ta svet,
s hrbtom obrnjenim proti ljudem,
stisnjena v kot, sama proti vsem,

Nekje v daljavi tihe noči
slišim tuljenje volka.
Luna sveti,
osvetljuje tiho noč
nekje v daljavi...

Obljubil si,
s tihimi besedami,
da odpeljal me boš drugam.

Tako globoko si
zarezal vame,
tako globoko,
da tvoji sledovi
ne gredo iz mene.

Naj se posujem z arzenikom
naj jokam katran,
vem nič ne bo pomagalo.

Ljudje ljubijo resnico,
vsaj pravijo tako.
Ljubijo resnico,
dokler ne začne boleti,
skeleti in rezati
v najbolj skrite kotičke srca.

V spomin ujet
boža me tvoj glas toplih rok..
Želim ga z dotiki obarvati,
naj se stopi
z odmevom najinih nog
skozi poti v harmonijo sreče..

Hodim , počasi...
oziram se naokoli,
dolga je pot...
imam časa na pretek...
mi bo uspelo?

Takrat smo konkretno odšli v tisto majhno sobico št. 422.

Je bil tam bog?
Le štiri stopinje in štiri stene kremaste barve,
ki so kvečjemu spominjale na žejno saharsko kamelo.