danes ti pišem nekaj zate o tebi
medtem ko bereš in jaz spim
naj ti povem
kdo si v meni

ti si moje potovanje vase
in moje veselo jutro po zabavi
ti si moj veter ki me vleče ven
kot konjski topot mi je sedaj glasno srce

praviš v pismu da okrevaš
da je vročina padla proč
jaz pa komaj čakam da te ugledam
da skupaj užijeva zdravje
kot češnje in jagode sladke

kakor si šla mimo
tako sem se obrnil

prijelo me je hrepenenje
po tvojem belem vratu
Dol bi po tvojem hrbtu
na bokih bi sklenil roke
ter te obrnil in poljubil

Obrnil sem se in te zaustavil
ogovoril z nagovorom zabaval

spet je hladno v ponedeljkih
ko se sam zbudim
sedaj draga vstaja ob kavi in
in mogoče se tudi ona spominja
..vikenda
hkrati komaj čaka novega?
pri meni je tako
že v pričakovanju kratkega snidenja

delam le še prvih pet minut
potem me zajame pričakovanje
in me zbudijo
vrnejo v torek
čas pa me zopet vrne v sanje

danes pijem star kabernet
v družbi nove prijateljice
oboje je slatko in neprekosljivo
ko zapreš oči
in si je zaželiš

slano pecivo grizljam poleg
in razmišljam o njenih potezah
kako srka vino ali ..ali pač njen smeh

medtem ko pišem te vrstice
jo gledam kako jih bere in
njeno roko na ramenu
vpijam kot v večeru kabernet

Iz brazde
polzečega nemira,
se primikaš vame.

Čez poroženele skorje
prebranega šepeta,
te presejem vase.

Da nato celega
prevreš.
Mene, živega.

Ne natakaj mi vina.
Lahko me prevzame že kaplja vonja.

Takrat bom odložil vse obleke
svoje kože.
Se do krvi zagrebel vase.

Kosti želatinasto upepelil,
dokler za mano ne bo ostala
le še težka, spolzka membrana.

In bom gol, kakor kača.

Tako ne morm več živet,
najrajš' bi se šel ustrel't.
Ljubica pokaži mi pravo pot,
čeprav sem mali idiot.

Silijo me v prazen smeh,
a jaz ne štekam for vseh.
Ker jaz pač nisem tak
hotel' so se samo igrat.

Jaz pa vidim zgodbo vso,
sporočilo življensko.
In tudi nočem, ker časa ni,
okol' ga srat z napačnimi.

Vedel je, kam gre,
in vedel je, koga hoče.
Le jezik je pomočil v njo,
preden je odšel naprej.
Sladkobne misli so mu uhajale spod peresa
ko se je sprehajal po njenem levem stegnu.
Brez skrbi je vstopil vanjo
in ne le enkrat, tisti dan.
Kako sta se vrtela;
in zrak je polnil njune nosnice,
da so dlačice valovale v strasti.
Da ni bil lačen, je samovmevno
pa vseeno je odšel fukat
še na ajdino strnišče.

Asfalt se mehča
v blodno brezno
mimoidočih stopal.
Avgustovska vročina
buhti in ima navzet vonj
izpare vdanih v usodo.
“Še pes si zna sam poiskati senco.”

Kraška
prostranost
skromnega nasmeha.
Neobjemljiv
lipicanski priklon
skrijem vase
za suhe ponikve.