Dva metra, aktovka, kravata
in svetleče bela srajca
pod obleko zadnje mode
niso mogli skriti tistega
odmaknjeno prastarega pogleda,
ko si z največjim zadovoljstvom
namesto mleka tokrat
srebal kokakolo.

Taka hočem bit' kot ti,
ko bom stara.
S tako belimi laski,
s tako čistim srcem.

Taka hočem bit' kot ti,
ko bom stara.
S temi budnimi očki
in zgubano roko, ki stisne ti dlan.

Pa vem, da me gledaš
in misliš: »No daj!
Zaživi življenje,
le enkrat si tu.

Ne čakaj pomladi,
zaživi ga zdaj!
Zaživi, saj znaš.
Naj te vodi srce prek sveta do miru.«

Čas beži,
Tbe še vedno ob meni ni.
Kako želim si tvoj dotik,
Na vratu čutiti tvoj izdih.
Da ob tebi zjutraj bi se zbudila,
Nate nikoli ne pozabila.
Tvoj objem si zaželela,
Sladke poljube bi ti vzela.

Vase sprejemam ves zunanji svet polnim si prazna skladišča vpijam v svoje neznane globine vzrok za bodoča grobišča.

Kaj je spoznanje in z njo resnica s katero je vsakdo med nami vpet kako najti srečo za temelje duše saj sem gol golcat izrojen v ta svet.

Zaznavam v sebi razna nagnjenja dvojnost mišljenja spontanih želja preplavlja me vsega notranja svoboda in raznolikost vseh čustev sveta.

Gradil sem mostove,
sedaj podirajo se.
Izgubljal naslove,
ali pa izgubili so se.

Prijatelji stari,
že davno so odšli.
Prišel je njihov čas,
so se pomožili.

Zaključi se potovanje,
ko debeluška zapoje.
Dokler srce bo bilo moje,
v spomin zapisamo ime bo tvoje.

Veliko si mi dala,
več, kot kdaj boš sama znala.
Nikoli tega se ne boš ovedla,
ne bova za isto mizo sedla.

Nikoli o tem govorila,
drug drugemu v oči zazrla.
Brez čustev mimo hodila,
vrata pred nosem si zaprla.

Osrečil sem jo,
to mi je v veselje.
Nikoli vrnilo se mi ne bo,
njena sreča me zapelje.

Zaradi nje sem tudi jaz,
še kar dobre volje.
Čeprav mi ravno ne gre,
nimam dovolj energije.

Blizu sva si,
kot lahko sta si blizu,
moški in zenska,
brez seksa.

Mati in hčer,
krasen večer.
Moške sanje,
ne dejanje.

Na delu tak primer,
vsak dan prepir.
Meni v zabavo,
dekletoma v navado.

Besedni dvoboji,
za tiskarskimi stroji.
Verbalni spopad,
zajame ves besedni zaklad.

Realnost je prava,
sanjarjenje ubija.
Tam še svinec plava,
potrebna je terapija.

Ljudje z bujno domišlijo,
baje, lažje živijo.
Ne vem, če je to res,
resnica verjetno, je nekje vmes.

Meni isto se je zgodilo,
takrat se mi je posvetilo.
Zgodbe napletene v moji glavi,
niso na poti pravi.

Težko bom razložil,
zakaj sem to storil?
Čemu sem bil tiho,
nisem led razbil?

Spoznal sem te pred leti,
pred dolgimi šestimi leti.
Preklinjam tisti spomladanski dan,
ko sem te srečal v Etisovi kleti.

Dolgo čustva sem držal v sebi,
nisem želel razmišljati o tebi.
Trdil, če ne bova govorila,
moja glava se bo umirila.