Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

Prijel sem jo
in jo zabrisal v vodo.
Hladno, temno in lepljivo,
mrzko, kalno in strašljivo.
Otepala se je in vpila,
jókala je in prosíla;
zgrabil grobo, brez občutka,
z željo, da bi se zlomila.

Bil ponosen si Casanova
Šarmer v orgazmičnih spalnicah
Nalakiran s predanostjo lepotic
Znal mašiti si luknje
Kot ginekolog imel si svojo ordinacijo
Se učil kot avtomehanik
na zadnjih sedežih avtomobila
Dobro ti je šlo

Tvoje dihanje, preglasno,
sladko ubija sanje,
da te budna čutim,
utripajoča ritem tvojih arteriol,
ki bi jih kradla
in spletala okoli svojih
v vence in kite, kitice
in čisto malo v verze

Sestopim
na postaji
vedno isti
poznam jo
plosko v času
do obisti
za vse smetnjake vem
za vse plakate
za pometača
ki vedno se
od mene stran obrača

Puder, črtalo in šminka
se topijo v sledeh slabo izrisanega obraza.

Bledi odtenki mračne noči
ovijajo v meglo opojne zvoke
napeva dežnih kapelj. 

Solze.