I.

Drakarji v Tuilerijah.

Polnočni valček Albertine,
boemski ples tujonske vile,
grobov razpokane spomine
Morrisona, Sartra, Baudelaira

pojem:

Jokavo nebo kliče po soncu,
ker so trave site solza.
Naveličani oblaki od sramu zardevajo,
saj se otroci ne bojijo več njihovih senc.
Luna pa šepetaje kliče veter,
ker si želi s pogledom božati
zaprte oči sanjačev.

Večer.
Čutim goloto jeseni
skozi šepet zaspanih besed.
V ritmu nemira iščem dobtine
zastavljam vprašanja
urejam nered.
Jutro.

Stanovanje je odraz človeka!
Potrebuje trdne temelje, kot so
delavnost, poslovnost, brezkompromisni cilji, moč, hlad, prezir.
V sodobnem stanovanju ni prostora za kaotičnosti kot so
ljubezen, nesebičnost, sanje, sočutje, radodarnost, umetnost, razum, človečnost.

Polbog sem
pod krošnjami ograj soseske,
spolzim čez veke nikotinskega ugriza.

Srečo razlivam po brezčasju tvoje bližine,
ti pa s pogledom sušiš kaplje vsakdana,
da izpuhtijo še tisti zadnji, mrki obrazi.