Vsakič je prvič.

Naj vstopijo
s kopiti svinca
v pijanem galopu ,
pod prepoteni obok poletja,
pod vijolično razsute oblake,
pod dišeče konture tvojega bitja,
med senčnate dišave novega sonca.

Če sem kdaj bežala
sem zbežala v prostornino tvoje želje
žrtvovala svoje jagnje
pogoltnila tvoje seme
kot se za pridne deklice spodobi

Takrat so se ribe praskale pod plavutmi
in ti si me vrgel za plot
kot da ti nisem bila dovolj velika žrtev

Vriskajoči glasovi sosedovih otrok
v stari omari obešalniki štejejo atome samote
prašne rulete se valjajo po zraku enakosti
prav v mojo sobo zvonec razglaša neugodje
dolgčas išče zavetje v hiši
tukaj imamo ga dovolj

Razkriti nazori mladih otrok
prebadajo navlažene popke cipres,
sončnica se obrača za klicem
beraških rok,
in ulica duši rast popolnih dreves. 

I.

Riževa polja
so kalilnica
za neizpolnjene sanje.

Tale dež
je čisti blues
za mimobežno dušo,
ki čisti
prag in poje.