Na oknu so kaplje,
oblaki spet jokajo z mano.
Sivo je moje veselje,
siva prekriva modrino.

Na stolu zmečkana obleka
objema spomine,
ki jih skrhan ponos
tišči na dnu moje zavesti.

Na oknu so kaplje,
ki jih tisti dan tam ni bilo.
Bili pa so žarki,
kot upanje naivnim.

Preobrazbe človetva,
neizbežen izhod iz stiske.
Stvaritve in čudeže
si lastijo mase.
Kdo jim da,
možnost izbire?
Hrano iz neba prodajajo,
sonca so njihova.
Skromni,
kot taki,
ustavljajo se v uboštvu.
V njihovih besedah ni konca.

Prevečkrat je pretrgana
bela luč.

Svet krojijo blečeče sanje,
sanje neumnih ljudi.
Vrtoglave misli
spuščene bežijo.
Besede zabadam v tvoje telo.
Krvavečih ustnic vzdihuješ,
spraskanih zvokov se braniš.

V portretu sem našel oči,
ki želijo,
sanjsko omamo,
ki se krade v čute.
Nesmrtno lepoto
upodobljene glave
prebujam iz sanj
po skrivnostni pomoti.
Mehke oblike
v barvah življenja,
topi se podoba,
v smrtni zaroti.

Mimo kamna
podrsa kaplja obupa
in pade v moje sanje.
Pokrijem se z melanholijo
in se potopim v kaos
z ranjenimi kretnjami.
Ko spim.
Pokol iluzij raste s čustvi
paralelnega prostora
v katerega pustolovsko potovanje
kastrira misli.

Sprejel bom tvoje vabilo na luno.
Mučil te bom s čudnimi uroki.
Moja narava
se bo prelila v sočutje,
ko bom srečal
pogled tvojih pomenljivih oči.
Vroča želja, ki me uničuje,
v krhkem duhu tvojega prstenega bivališča.
Zmaga!
nad izmučenim razumom,
s toplim žarenjem lesketanja v vodi.
Z nebeškega oboka spustila bo,
kot mavrico,
mrtvaški prt.