Luna na nebu sije,
senca se za drevo skrije,
strah zemljo prekrije,
ko v senci zlo se razlije.

Hotne sile v meni se zbudijo v odgovor na spomin na vrh Venerin:
napeta koža spušča v loku nežnem senco proti ... huh.
Zaman...

Sanjariš, pokopalo te bo.
Ko se zbudiš,
boš že med angeljčki,
tam boš sanjal še in še...

Pa saj tudi on sanja...

V tišini
borovega gozda
ko se sliši
le še pad
suhih iglic
v nosu
...

V vetrnem pišu nežna sapa solzno lice nemo briše
v daljavi odmev besed ljubezni svoje verze piše
izbruh ne&sca...

Upam da me ne sovražiš, upam da lahko mi oprostiš ker sem ti kaj naredila, ker sem ti srce zlomila. Sedaj sem jaz na vrsti, da nariš...

Ko bo jutro
pozdravilo meglice
srečal bom veter
ki mi boža lice
opazoval bom
na jug leteče ptice<...

Zanimivi so ti ljudje,
v družbi vedno vsi poje.
Ko pa sami so doma,
je kot da svet se jim podre.

Človek je druža...

Danes je zadišalo po daljavi
v mali vaški luknji.
Vse je pravzaprav
dovolj oddaljeno
bi se lahko reklo.

Ti.
Razlog, da zjutraj odprem oči.
Strah ostaja...
Strah, da se bo vse spremenilo.
Kot vedno...
Vse prelomilo....