težke deževne kaplje razbijajo po razbeljenem asfaltu
drevesa ječijo v sunkih podivjanega vetra
njihove veje kot kremplji grebejo po okenskih šipah
otožno zavijanje psa, ki se ne more osvoboditi verige
premočene kokoši se stiskajo na pragu pred hišnimi durmi
grmenje v sivi odeji oblakov
trgajo jih bliski in strele kakor mrhovinarji

Smrt, težka, polžasta zasledovalka,
minljivim tkalka mreže večnosti,
brez razgledov razlezena praznina,
ponosna davež,
ki poželjivo oponaša dihanje mladosti,
deviška, pojoča nabiralka sramnih dlačic,
navdahnjena kalkulantka prihodnosti,

V vseh ognjih
     gorim,
v vseh vonjih
    dehtim,
v vseh oceanih
     bučim,

Slišim migetajoče misli...
Hrepenijo po zaključku
svojega plesa,
o zaključnem plesu
razbolelih nog.

Prilepim veke na neobriti jaz
poznan
od skritih
hrepenenj
potlačen
potopim
obraz
pod popek
sanj

ko se sklonim
          in poberem/populim plevel z neba
v sijočem odmevu

jok, krivica, gorje.
          velja!
voščim ti adijo v gnevu