Ležala sem v senci obmorskega borovca. Opazovala mravljo. Ki je nerodno stopicala preko mojih mednožnih dlak. Sem in tja. Sem in tja. Sem in tja. Nisem je hotela s prstnim vršičkom brcniti na tla. Kot bi to naredila tisoč in tisoč krat - v drugačnih okoliščinah.

Uvijek mogu na dalekim putovanjima
svoj život osloniti na tebe.
Mogu se kao mjesec obući u želju
i mogu rubom plavog neba
sa mekih visina sići,
ali uvijek moram promatrati
kako radosna na postelji sjajiš.

nisem več svoja pota štel
tam kjer sem je malo,tam kjer me ni je še več
a duša slepa kot toča tolče po meni
tam črno nebo se spet dviga
in edina stvar na katero se zanesem sem sam...
ne,nič več teme okoli sebe
le rože bom delil

Zdi se,
da sem postavljena v življenje,
kot lutka brez baterij
in okoli mene se
vsak trenutek,
vsako sekundo,
prestavljajo slike.

Odmaknjenost pogleda,
omejenost z neskončnostjo
večnega preusmerjanja uma.
Iskanje paralel lastnega videnja
sedanjosti v prihodnosti,
odrekanja preteklih vzdihljajev.