Kad se u mom pogledu nasmješi ptica,
pa s mirisom trešnje posjeti visinu jablana
i obavije letom cijeli svijet,

Če ne prej, v pomladni belini česnjevih cvetov,
občudoval bom v žar steklenega ledu odeti grad,
vijugastno obvit s potjo kočije najine drhtenja,
igri črnobelih not življenja, misli nate koprnenja.

Nitko te nije primjetio, osim mene draga,
i nitko se nije ustao, kada si prolazila pored stola.
Sad kad drijemas u mom osmjehu,
svi se cude, kako to, da te nikada prije,
nisu vidjali pod satorom mjesecine.

Romantika večera, žar noči,
Kot pšenično polje morje valovi,
Šepet valov kot šelestenje listja
v gozdu , na jasi,
kjer sliši se samo spokojni mir,
bitje srca tvojega ljubeče,
mojega drhteče,

Sej si videla, da odbiti nisem hotela,
moje stanje je bilo hipnotično
in nisem zares verjela,
da daješ mi tisto,
kar si želim,
da šteti so dnevi,
ko brez njega ležim.
Dala si mi srečo,
jaz pa še vedno trpim.

Preprosti greh!
Cvetovi lotusa v očeh
objemajo svet ideala,
še zrna peska v dlaneh,
kmalu zlata bi postala.