Svetost glasbe
namišljeni poljubi me nežno zbadajo v spomine
Nikoli ne pozabiš polizat ostankov duše s telesa

Kako si samo tiha i besprijekorno blaga!

Rasplices miris svoje kose u meni
i mada te dugo nema na mojim ramenima,
koracas sa mnom tisinom postelje
i zagrljena mojim venama,
teces kroz neprospavane noci
i lijezes na moje tijelo.

Tulijo ekonomske zveri in iščejo krivulje,
kjer bi se nasitile,
kjer bi prebavile moje meso, oči, usta.
Jih predelale v krvavice in jih na trgu pohlepa , sovraštva in hlinjenja
prodajale mojim najboljšim prijateljem.
Oni bi z nasmeškom kupovali, celo barantali za nižjo ceno...

Odlazim zauvijek u narucje pjesme
gdje su sjene sto u meni lutaju,
nekako mekse na papiru.

Kot neskončen odmev zveni v glavi
pretakajoča slika sluteče prihodnosti,
brez pričakovanja kakšnega zaključka,
ki ni bil že prej predviden in izrisan.

upala si mi reči
povedati kako sladko kožo ima
in jaz sem vedela že prej