Pogled od zunaj.
Raztelešenost trenutka
nizko lebdečega objema časa.
Malikovanje slepote,
gradnja pregrade,
obešanje zastora,
sla po laži,
po prividu.

univerzum razuma
s Kamčatke
aklimatizira
ujedo

oskubljena kokoš

V škatlici iz pečene gline
išče nekdaj izgovorjene besede.
In najde tiste pozabljene.
Raztrešči škatlico ob tla.
V koških gline najde sebe.
In ponovno spregovori.
V iskanju nove besede.

Z bolečino, padci je prežet vsak moj dan, s temo, ki zakrije sonce; z mrežo prevar, z lažmi, zlobnimi pripombami, na vsakem koraku nova past tiči. Ko dan konča se, svoje misli zbrati si želim, a ko v kot se zvlečem, sebi se neznana zdim.

Oblečeni v črno se pretvarjamo,
kričimo v luno
in rišemo linije
čez življenje.

Vrtim se okrog Sonca
in se usedem na prvo
češnjevo vejo.