Objemi me, bleda mesečina,
edina, ki še zvabiš nasmeh
na moj truden obraz.
Jesensko kalna je jezera gladina
in v ogledalu sem jaz.

Nisem tukaj v čakanju na propad,
na pro-pad v vsem svojem blišču ...
... izučenem padanju na dno ...
Ostro gledam ne-pro-pad ...
Amaterski pad ... lebdenje ...

Človek vidi mavrico,
ji šepne na uho, da je lepa.
Spoštuje vse zakone naravne slepote
in vendar se počuti velikega.
Sonce posije čez votlo gnezdo,
ki stožčasto raste proti nebu.

Molzeš bramor
moje misli,
polne črte živijo!
Mehke oblike parajo oblake,
kakor ženske, mehke besede.
Zvonovi zvonijo!

Štorija križana,
3 X po vrhuncu,
6 X po nesmislu.
Kdo ti dovoli dihati?
Pusti moje tresoče roke,
da kažejo svojo smer. 

Oh, že se oddaljuje,
nežno pihanje po nadmorski gladini.
Kaj bi te zadržalo!
Božaj me še malo, ker si vedno tu,
imaš svojo voljo.
Mojo voljo!
Spet je tu občutek slabosti.