Tonem,
kot kamen v vodnjaku.
Dolga je negova pot do dna,
zavita je steza v blodnjaku,
ki vodi do tvojega srca.
In vem,
da kamor lahko pridem,

"Želim si šopek ledenih rož in žgočo luno".
"Spet si želiš nemogoče", je rekla modra senca in me pokrila.
"Kaj pa šopek travniških rož, medeno sonce in čisto navadno luno?"
"Ti, lisička ti", je rekla senca in jo odkurila drugam. Še modra ni bila več.

Nimam,

lahko vzamem,
a ne morem vzeti.

Ker nočem izgubiti.

Potopila sem se vanjo.
Dotika se vseh mojih čutov,
popolnoma mirna lebdim v njej.
Vem, da sem tam, kjer moram biti
in ničesar drugega si ne želim.
In ne izgubljam ničesar več.

Govoriš in misliš da slišim.
Sedim in se smehljam,
v mojih zenicah pa divja...

Izbiram trenutek...

Ne vidiš mojih oči,
le redko pogledaš vanje....
tvoj vonj pa me vabi....

Misel potuje
na perutih angela.
K tebi se mudi.

Kje si, sprašuje?
Hrepenenje jo sili
k duši sorodni.