Letim, letim!     In ničesar se ne bojim!
Poglej, poglej!   In nikar se mi ne smej.
Tik, tak...       Kako velik je naš korak.
Haha, haha!       Le kaj je tu smešnega?
Kka, kka!         Na koncu izgineva oba!

Oh, kaj bi dal
za kup besed,
brez pomena belih cvetlic
pogled, brez namena.

Sive misli, za morje
sivine, skritih brez pomena.

Prehitra je misel
prehitra beseda
prehiter korak

Ujeta bila sva v tančic hrepenenja
in bežnih dotikov nemirnih noči.
Dotaknila sva se v meglici hitenja,
ujela korak sva v svoje dlani.

Nekaj več kot dvajset
kvadratnih metrov
jedrc oklestenih besed.
Visokotonsko v harmoniji
s stropom in koraki tal
z okrušenim mozaikom
pozabljenih spominov.

Ljubljani se duša ugreza v ure
oči si pomaneš že reka preteče
stoletja pred sabo pustiš zgodovini
s sekundo vsvetli te v blisk pozabljenja
prekleto!
Prekleto preteklo ujeto v tišinah.
Norosti krepost bom zaplenil

Kri svetá tečem,
praznin prenahranjen.
pridi noč vame
da skozte zasvetim.
zametem te čase
v najem ti jih dajem
ki prebiraš duhá