Vse te sledi.
Vse te poti……je moč narave.
Zakaj bi spreminjali navade?

Jutranje prebujanje,
objem otroka,
žalost matere, ki po nečem hrepeni.

Moj vrt ima bodečo ograjo,
skrbno je zaklenjen v molk
somraka minule ljubezni,
nedotakljiv in osamljen,
ponoči na njem pleše obup svoj patetični ples,
si trga oblačila, iz njih
dela umetne rože in

Že dolgo me ni bilo v tej sobi,
prestrašim se zaprašenosti,
dotaknem se klopi,
v prah narišem črtico,
prižgem napol izgoreno svečko,
zadiši po žalosti in slovesu.

Ne vem zakaj se vse oddaljuje,
izginjajo sanje, najlepše misli,
vsa moja neskončna pogrešanja,
neuničljiva pričakovanja,
moja največja sreča in največja bolečina,
ne vem zakaj izginjam,
nemočno se borim s časom.

Zauvijek si moje tijelo natopila zvijezdama
i ritam moga golog disanja preuzela srcem,
pa te sada svojom nagošću neumorno grlim.

Pred teboj sem se razletela
na tisoč koščkov in sesula v nič,
ne vem, če ti je bilo kaj mar,
do zadnjega sem bila obdana
s hladno skorjo vdanosti,
pod njo pa je žgala grenkoba
tvoje brezbrižnosti, niti trohice