Temotni vid,
izsanjano oko.
Dotik trepalnic
izpod trudnih vek
in ciganka-vešča,
ki okrog leti,
izriše čadu senco
med nami in stvarmi.

Bodi Eva,
jaz bom greh -
jabolka gnijo po tleh.

Bodi reka,
jaz bom breg -
naj preplavi me nasmeh.

Z lahkotnostjo pajčolanke
se obregnem ob tvoje misli,
jih zavedem v brezbrežja
luninega sija, čez mrakobno
pustinjo do izvira drhtenja
nežnih trav, vlažnih niti poželenja,
izpolnjenih s pričakovanji

Izgubljen v ostrini pregorelega pusta,
z masko spravljivosti in vdanosti
se našemiš v pokornost in se nostalgično
spominjaš svojega uporništva
proti nevemčemu in drobcev zlomljenga
časa pravljic, ko si verjel srcu in socializmu.

Težko mi je, ker ti v samoti
strežejo točajke,
težko mi je, ker vem, da v kriku ni utehe,
in moja misel, naj bo še tako ljubeča,
je predaleč in ne odžene ujede.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Ko odidem čez zvezde do roba,
ali boš šel za menoj,
boš zvesta senca do groba
poslednji plesalec moj?

Trdnó me držiš za zapestje,
še trše me primi čez pas,
ko zapleševa v mračno predmestje