Sinoči je nebo pozabilo
na zvezde v tvojih očeh,
odreklo se je modrini
kot morje globini.

Vržena v presejano svetlobo
v valovanje bokov in dojk
ko telesi poljubljata
slan in vlažen pot
v mokri tišini teles
je zbrano njuno nasprotje.

Izgledaš kot vitraž,
to je vse kar si predstavljam,
znotraj okna,
čeprav te imam na sumu; 
se mi zdi, da sem slišala...
besede, ki utripajo...

Na liniji med menoj in teboj,
radirka grehov s pogledom odpuščanja,
pod stropom ujet veter, ki razmetava suhe rože,
raztreščen ljubezenski verz, leteče črke,
z akrilnim sijajem upanja, neskončen fokus
neuničljivega trpinčenja brez pozabe.
Zakodirana čudovitost poslednjega tanga.

Jata ljubezni v parku, po klopcah,
upočasnjena prebava preteklega dne,
sprašujem se, katero frekvenco
sploh še lovim, v tem hrupu sveta
in tišini, ki mi jo namenjaš?
Utrujena od vezenja zlatih upov
se predajam lenobi in totalni vzdržnosti
preklinjanja...
Skoraj epitaf.

Izgubljen v izohipsah
mojega telesa,
izgubljen v nasmehu
nagajivih misli pod dlanjo, 
izgubljen v zvezdni noči
na asvaltu med LJ in CE,
izgubljen v dnevu, ki