Želel bi živeti v mestu,
kjer se čas ne meri v intervalih
časa vožnje mestnih avtobusov,
kjer se večer ne pričakuje
s skrbjo na jutrišnji dan
in kjer se za pripadnost
ne gleda v osebno izkaznico.

Sve što ima dušu, duša ima.
Duša ima boju i miris ima.
Ima san i sva u njemu te č e.
Duša ima srce i osje ć aje ima.
Ima misli i u njima sebe.
Sve što duša ima, dušu ima.
Duša ima dušu i osmjeh ima.
Sve to duša ima i sve dušu ima.

Krožim z mislimi
med dimom in snopom svetlobe,
ki padata
na čajnik
na mizi
za katero sediš.

Hotelska avla. Klavir.
Ti lovim tipke v času,
akorde postavljam v dur,
pokam od želja
in vesolje je dvorišče
moji sreči….

Odkrušeno spoznanje prislonjeno
na neizgovorjene besede,
čaka v paralitičnem strahu
nov val čustvene zanesenosti,
šibko zajezene z lažno brezbrižnostjo.
Taktično sprenevedanje,
s filmsko natančnostjo 
soočeno s tišino, neskončna

CE plus E,

CE plus E,

E je korak pred CE.

ZMERAJ SEM KORAK PRED TEBOJ!