Visoko v stratosfero rastoča atomska goba!
Skomini… In mala smrt v srcih brezsrčnih.
Vizija teme v beli, slepeči luči,
Brstenje novih cvetov v rajskem vrtu,
Nedotaknjenem od krute božje roke, svet ujet v igro usode.
Usoda vitezov je umiranje na križu.

Kresnik bo.
Opilki srca.
Sveti nekje
znotraj teme.
Ne bo nosil rož.
Orhidej.
Orhideja = modo.

Hoja po tirih za osna kolesa,
za mano drevored zelenih,
na nebu polet oranžnega zmaja
in plovba rumenih.
Po dolgem se elastika razteza,
pocitraj mi pesem nove nastale,
v pregonu truma delitantov ostane!

Rad bi se ponovno zbudil
v hladni rosi pod srebrnimi oblaki.
Blejajoče ovce prihodnjega jutra;
sledim jim do izvira.

Odprta krsta pod vodno gladino,
hladni sta očesi vilinske kraljice,
ledene so njene dlani.

Vas potolažim,
tudi za ceno tveganja ?
Ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi.
Množico, posameznik
in  njegova svoboda.
Večino manjšina.

Snaga vjetrova
u mojim rukama,
izvore tvoga zrelog tijela budi
i vještinom neobuzdanog sna
kao vijugavi sjaj,
tonem u prekrasne vrtove.