Lep si v svoji nedotakljivosti.
Pod brezo prvi mokri sneg.
V veje spletajo se ustnice.
Sanjajo listje, šelest rjuh.
Ščip si mojega telesa, šega.
Bosa klatim te občutke, raza.
Lep si kot razbičano morje.

Ti si zdaj
samo še packa
na robu moje domišljije

Kao što vjetar uporno gura nebo,
divljom snagom spajamo prepone,
i noć nas više ne zadržava za sebe,
jer se u osmjehu plavog sunca znojimo.

Ko začutiš v sebi željo in silino
prenesti njej vso radost svojih sanj
takrat se v tebi novi svet poraja
ga sprejme ta, ki za stvarstvo skrb ima.

Bodi daleč, Ti.
Ker od blizu
splašim še sebe,
s tem utripanjem
srca v možganih.

Rekel si,da enkrat
srečala bom to ljubezen,
za katero pravim ,da je ni.
 
Rekel si,da me bo sezula,
in bosa tekala bom naokrog.