Obarvaj si dan v mavrico,
naj se preplete v čudež.
Objemi njeno čutno telo,
vdahni njen globoki dih.
 
Zajadraj na krilih strasti,
jemanja in dajanja.

Kot sonce,
kot dez.

Kot mir,
kot vojna.

Kot nasmeh,
kot solze.

V duševnem podzemlju zlate maske,
potresavajo strune nemirnega duha,
uklenjene v brezčutno togost izokvirjenih
misli. Blagodejna bolečina predrami
ostrino veselja v predaji starih pregovorov,
izgnanih s površine kože, pretihotapljenih
mimo prozornih oči, vklesanih v stopnice

Nebo je danes modro
kot steklovina
v tvojem pogledu
ko me božaš z besedami
jaz pa slonim na mizi
in skrivaj pogledujem na uro

Zelenordeči odsevi
v prvih pomladanskih lužah
rišejo cvetove cest

že diši pomladni žafran
na levi strani avtobusa

mesto se zopet prebuja

Neprevidno stopaš po mojem robu
vsak tvoj korak tiho v meni odmeva
kakor popotresni sunek

Čutim drhljaje
in potuhnjeno čakam v zavetju
čakam in gledam
ali stopiš čez
v moj prepad