Stara hiška.
Rdeča opeka.
Na ocvetenem polju.

Čuva mrtvico,
ki pase,
v visoki travi.

Pastir,
piha v piščal.

Moji čevlji so sivi.
Sive so njegove obrvi.
Siv je dan.

Včeraj sem spakirala
zadnje spodnje hlače,
računalnik
in spomine. 

Brez sanj
brez kapljice rdeče barve
tudi brez pridiha rožnate
se zbujam v siva jutra.

Gledam škatlaste
sive fasade,
v tujih črkah
bleščeči napisi
prebijajo sive stene
in odsevajo v sivino
bednega vsakdanjika.

Pustila sem vsakdanjost,
ker mi je všeč, kako se igraš z mojim umom.
Z blazinicami prstov božaš misli,
z zobmi jih pregrizneš,
z dlanmi upogneš.
Smešno mi je, da si med tvojimi obredi
zapomnim, kako dišiš po orgazmu.
Peripetija.
Zopet.
Sprašuješ me, če me še kdaj vidiš.
»Vedno sem na isti postaji,« ti rečem.

Prepajaš mi kožo z vonjem po morju in borovcih,
z vonjem Mediterana. Življenja.
Bivaš v čaru okusa. In jaz v čaru dišav.
Tako mi dišiš.
Včasih si privoščim utelešati nočno sanjarjenje.
Premočena postopam po obalah,
v upanju, da se srečava s tvojim nasmehom.
In ko sediva ob kavi, se igrava z bomboni in
klepetava ure in ure, se zdi, da sva kljub temu,
da sediva vsaka na svojem koncu,
skupaj. Pri najinih nasmehih.