"Rada te imam"
je obviselo v zraku...
Ujeto v pajčevino,
nekje v kotu sobe
in se prestrašeno skrilo pod posteljo.

O, še kako me rada misel preseneti,
ko si v prvem mraku zaželi sprehoda
korakoma jo spremljam po škrlatni obali
zadnjih žarkov sončnega odhoda.

A, ne čutiš oprijemajoče se vročine?
Znoj mi povzi po hrbtu.
Stenska ura zvoni, sosed z brejo mačko tolče na vrata,
mleko je prekipelo, aligator je požrl zobovje hedonističnega
pritlikavca iz Libanona, kateri mi služi kot naslonjalo,
za noge.
Imam ga prav sredi dnevne sobe.

Steguješ prste tam kjer jim ni mesta,
vsa ta opravičila, solze in redka slina,
šepetajo, da nisi normalna,
da je vse kar se zdiš samo iluzija onemoglega uma
navidezno te ljubim, vse dokler si mi v izziv o prekrasna Animeja

umiral in klel bi
samega sebe,saj niti toliko usode ni, da ponizan
pred tabo bi bil , da vsaj poljubi
moji bi dotaknili
tvojih nohtov na nogi, moje boginje.
Vem smejala se bi,

...in ko vedno vedno bolj ljubim tvoje norosti
in kot klop se te držim
saj končno našel sem svojo zrcalno sliko
včasih najraje pogledal bi stran
preveč podobna je in strah mi je prepojil kosti
zbežal bi čimprej od nje