Gravitacija je priklenila vse njegove misli na dno duše.
Stopicljajte z menoj, čutim dom.
Povsod. Okoli nas.

Sonce neusmiljeno trosi žarke.
Fatamorgana obliva mangovec.
Sinovi puščave srkajo življenje.
Tudi Tuaregom so štete minute.
In vztrajanje.
Večno.
S kozarcem vode. 

Bela tančica iz svile. Prah zvezde v tvojih laseh.
Zbegan se z njim  poigravam. Dotik najinih gorkih teles.
Toplo je v tvojem naročju, krhke so tvoje dlani.
»Rada te imam..« zašepečeš. Zvezda se k zvezdi spusti.

Rušiš mostove. Breg nekje daleč je.
Nisi!
Nikoli!
Nikoli ne boš!

Sanje steptane. Kdo naj verjame?
Boš kdaj?
Sploh kdaj?
Nikoli ne boš?

Nebeske kapi iskre na paleti duše,
a brojni uzdasi, tirkizne zvijezde,
ugađaju bjelinu ljubavnih ploha.
Grlimo se tijelom u tišini siječnja
i kao važan detalj naših zagrljaja,
nijemi dodiri ostavljaju osmjeh.

Pogledi v resničnost se topijo v upanju na nov pogled sveta.
Prijetno naslonjena sedi ob pogledu name, oči se skrivajo za dolgimi lasmi in le nežno- poželjivo gledajo svojega sopotnika skozi vesolje.