Ljubil bi te,
S svojim strtim telesom,
vodil v omamne višave
najlepšega tona violine strasti.
Božal bi te,
preko vratu proti nežnemu hribčku,
počasi z rahlim, bežnim dotikom,

Ničesar več se ne spomnim. Zato sem sklenil, da danes ne bom napisal niti vrstice več. Ura je pozna, zunaj je noč, mogoče celo sneži. Pogovarjam se z luno in čakam na boljši veter. Smešno kaj, glasba mi obliva telo, in, kot že rečeno, ničesar več ne bom napisal. 

Izbral si bom en pojem.
Naj bo tokrat sinestezija.
Živimo v sinestezijah.
Vonjamo barve, vidimo dotik, okušamo glasove...
Živimo v prelepem svetu sinestetičnih motenj.
Živimo v svetu v katerem pesnik kuje ljudi in pojme v ironične zmazke.
Ko bi se vsaj motil...

Romeo, nikar se ne zaljubi. Nikar.
Ne išči Julije, da meč ti bo njene gorkosti razrval srce.
Ne.
A vendar jo ljubi in poslušaj svoje nemirno srce.
In umij si roke v strasteh.
Past nastavi še njej. 

zavij me v svoj vonj,
izdihnila bom solze:
gorljivo oljnate

Strmina vpliva name
kot noč tihe bodice,
globočina vrha
izginja v jedko
razstavljenem jezeru,
kjer so plavajoči pajki.