lovil ravnotežja s podnebjem.
Srce se je
motor in metulj,
vedno samo
v znak obstanka,
pognalo v široko
križišče jezer in vrhov.

Tresem se znotraj sebe.
Trese se spodnja čeljust.
V resnici se sploh ne tresem.
Trese se samo desni kazalec,
ne prenese pritiska svinčnika,
ne prenese nepotrebnega pritiska
svinčnika v mirovanju.

V vrtincih slanih dvoje src sledi morju.
V vrtincih sladkobe morske dvoje oči obmiruje v senci lovorjevi.
V hipu poplavljen z mislimi.
Z mislimi neizrečenimi morje naplavi zaljubljenca.

Recerecrutis.
S Piranom v roki.
In rumenim muškatom.

S poscano nogo proti avtobusu,
hrknem in pljunem
v obliki črke Z,
na kovinski količek,
sram neskončne energije,
nasajen v pogledu nikogar.

žametna
melanholija
to je njen dan
oblila je
konec mojih sanj