Vsak dan si privoščim:

zavitek neosmišljenih utvar
s kančkom hrepenenj

nekaj iskrenih pogledov
serviranih z nasmehom

počasi trka
celo na moja vrata
nova pesem tisočletja
ki se svetlika v tvojih očeh
in se nariše na tvojih ustnicah
kot edina pesem vesolja.

Včeraj sem prepozno zaspala-
zato me danes veter meče na tire,
zvija v plahutajoče ostanke senče

Iščem se raztrošena po asvaltu in travi in pesku
in z vodo raznešena vse naokrog do meje obzorja
tam kjer počiva moja duša v miru sama brez tvoje 

še malo
in bom ulovila tisto listje,
ki je odpadlo preteklo jesen.
narisala bom mavrice
pripela sonce pod oblak,
in spet bom
kakor reka ki plava z dolino.

Dolge mesece se ne zgodi nič.
Potem se neke noči zgodi vse.
Stopi v njegovo sobo,
se uleže poleg njega.
In joče.
Dolgo, neslišno joče.

Ko bom slišal vrtnico vzcveteti v zimski noči,
ko bom videl barve tišine ob žuborečem potoku,
ko bom okusil mavrico sredi puščave
in ko me bo svetloba nežno pobožala po koži,
bom mrtev.