Baker je jeseni ukradel glas
in mi zamašil usta.
Ljubezen so postale
bele črte na čevljih-
sumljivo vzporedne nekim drugim,
izpuščanje samoglasnikov
in mačka na mojem desnem boku,
ki bi rada predla v tvojem naročju... 

Odela si se v belino.
Odmikaš se mi lažna,
željna moje golote,
žejna sokov strasti.

Raztrgal bom tvoj ponos,
razdevičil tvojo hotnost,
ujel utrip dajanja.

Saj veš da bom do tebe
še posebaj nežna:
v svojih besedah in malo manj
s svojo kožo-

natrosil si dopadljivost
v mojo nedotakljivost

zadišala sem
po prevzetnosti

vame zlivaš
mamljivost vonja čutnosti

Včasih se boš z glavo zakopal v moje prsi
in potoval skozi poželjivo pokrajino nabreklih bradavic,
da bi šel iskat pozabljen nektar bogov.
Kri ti bo zaplala po žilah
in v svoji otrdelosti boš kakor divja žival...

Materialzirati morava
ali pa vsaj moram
sramežljive poglede
bežne dotike
nežne nasmehe...