Potujem čez
razbrazdane tišine tebe
in zajemam brezkončnost.
Kaplje dotikov so predrle rob
in me vrtinčijo v spiralah.
Razmajanje čutnih vizij
na obronku nemogočega.
Pohotna radost čez električne spirale
trebuha v hrbtenico
v neskončno pomirjen nasmeh.

Ogledala otroških radosti,
bežeče so misli odpeva,
bežeče v grenkobi osame.

Ogledala so duša,
a v duši je nemir,
ogledala ga ne kažejo.

režejo v nosnice se drobne iglice ledišča
in gledam v sonce in ljudi v kopalkah
in zebe me
pri srcu
tam od koder bi naj šla toplota

Pojej kruh brez namaza
Akvarijske ribice
Te bodo bolj vesele
Écce Homo! zaglukajo
Toda brez solza, brez tekočine
Idolatrija kaosa brez rime
Kako lep se mi zdi zdaj

Besedam ne verjamem več.
Listje je skoraj odpadlo.
Čakam spet sneg na jeziku.
November je patetičen mesec.

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo,
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje,
zunaj dežuje
in jočem na glas.