Sedaj, ko Sanime več ni,
srce je zopet polno žalosti.
Mi je ona pomagala,
da vsaj malo pozabila,
moja duša,
kako močno te je ljubila.

Po telesu tvojem nisem hrepenel,
le sorodno dušo sem želel.
V svojem srcu bi jo hranil
in jo z ljubeznijo napil.

Moja draga Lea Anima
mar si me pozabila?
In le še v snegu krila sinja
na mene te spominja?

Levinja,
stran obraz si obrnila
a nekoč boš videla
kdo te res rad ima

---