Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Jamska deklica

Jamska deklica Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

UVOD

Pozdravljena, mi draga gorska vila,
Ki rišeš mi na srce svetli smeh!
Ti mene si iz tem osvobodila,
Ko bil ujet sem notri izpod tleh.

Daj roko mi in zraven mene pridi,
Poglej tu dol na moje kraje vse,
Ko skupaj na visoki Al-Kahídi
Pozdravljajo naj' ptice roparske.

Glej, tukaj ni gorá v nebo štrlečih,
Ki dušo ti očistijo, telo,
Ni vintgarjev okoli rek svetlečih,
V katerih s' rak igra s postrvijo.

Tu hoste so, v katerih so zverine,
Enako v les kot v kamen, steklo, zid,
Pred jutrom tu že zdavnaj nočka mine
In ne začne je sonca že zaid.

Tu v zraku so že močne tak' promile,
Da frulica nikol' ne kaže prav;
Še bolj korak si mor'jo skrivat' vile,
Da ni odkrit po njih nasad od trav.

Tu šmarnica od vinske trte raste,
Po njej si nor, tak' prav'jo, ne pijan,
To se drži po spanju v drugi čas te,
Le z drugim klin je prvi lahk' ven dan.

A vendar tu se zgodba je zgodila
O Glinji ji, o jamski deklici,
Ki se je tu, kjer sma, osvobodila,
Da treba sem se več ji vračat ni.

Če, draga mi, si tako moč imela,
Da jaz po teb' sem bil osvobojen,
Ko ona je oblast nad zgodbo vzela,
Po tebi naj mi glas bo narejen,

Da pesem ti povem o njeni poti,
O znanih mi, ki jih je srečala,
Ko toku šla je plavati nasproti,
Kar čudežnih stvari je videla.

Naj veter glas po etru, zraku nosi,
Odkrije naj od znanja se zaklad,
Sestavijo se naj ga dela kosi,
Kot zima naj preide u pomlad,
Poslušaj zdaj, te misel moja prosi,
Da glas bo šel do tvojih misli vrat:


PRVI SPEV: POTOVANJE

PRVO POGLAVJE

Lesično se je v jutru prebudilo,
Pretrgal noč je Zorin oster meč,
Dolino vso je z žarki napolnílo,
Od dneva prej ostalo nič ni več.

A vendar še ji v glavi ni minilo,
Ko prebudi na tleh tam Glinja se,
Kjer včeraj se veselo je godilo;
Kot sonce v dan počas' oči odpre.

Gostilna ta po kamna rož' imena,
Ki zdaj po tem ga kraju nosi, ko
Ji bistva moč od Žamerčanov vzéna
Bila je res, kot njeno bistvo bo.

Leži na tleh med vso umazanijo,
Ki lepi na obleko se, telo.
V oči se ji tak solze naselijo
Od žalosti nad žensko nemočjo.

Bila je spet sobota od poletja,
Ko dan je prej v notránjost sem prišlá,
Da mestni zrak, od njega si zavetja
Bi našla tu, v srcú Kozjanskega.

A našla ni utehe v temu času,
Saj njega tam je včeraj videla,
Kateremu po njen'ga strupa lasu
Je srca bit na pol presekala.

Pomagal ni ji zelja štift čaščeni,
Pomagala ji glasba ni in ples,
Ostali so ji čuti nesproščeni,
Ujeta b'la je v njega zor očes.

A kar ne da ji glasba, ples, kadila,
Vsa žalost lahk' se v p'jači utopi.
Ne spomni več se, kaj se je godilo,
A bolje je, da ji spomin molči.

Kar čas nazaj jo k njemu je vodílo,
Njegov denar in avto, slava vsa,
Kot sneg spomlad' se hitro je stopilo,
Ko strast se je neznanju umáknila.

Je drugega tam v ob Savinje kraju
Spoznala, ki domače ni krvi,
A tudi ta jo dal ni bližje raju,
Ki ženski da ji smisel od skrbi.

Nazaj je pot si znano poiskala,
Kot bumerang, ki v roke vrne se;
Pri njem lahkó noči bi mirne spala,
A vleklo jo nazaj med hoste je.

Tu našla vir je svoje energije,
Spoznala je narav skrivnosti vse,
A možnost ta, ki duše moč ubije,
Prekrila je odsev njen'gá srcá.

Vse mučno ji po glavi se dogaja,
Jo v senci tu v gostilni um mori,
Medtem pa se od sonca moč predaja,
Kozjanska da narava ga časti.

Poda se tja pod most ob tej gostilni,
Kjer teče njej tam draga Bistrica,
Ji znan je vir, ob tok pozabe silni,
Narava nje ji v družbi je ušla.

Tam v reki si z rok nečistočo umíje,
A z duše si ne more jo tako;
Tako lepo prekrasno sonce sije,
Po mostom pa s' je senca vzela njo.

Je Bistrica ji kakor sestra rodna,
Sta v isti dom v odraščanju bilê,
Odraščanja ji sila neugodna
Narave moč po času krutem žre.

Kot da se je ta sestrica sramuje,
Tak misel dat' ji noče vir miru.
Le hoče še, da zopet odpotuje,
Ji vest ne da, da dolg' bila bi tu.

Odpravi se do glavnega križišča,
Da avto kak na pot jo bi pobral,
Na sever jo popêljal do težišča
Med mračnih host', s Kozjanskega dobrav.


DRUGO POGLAVJE

Koraki jo na sever tja peljájo,
Na desni si zagleda ob potí,
Kjer tisti čas, Kozjanci ko imajo
Kraj plesa v čas princesi vál'žanski.

Kot njega šank, želi si tam enako,
Da b'la od tu povlečena bi ven;
Zapiha piš med njenih lasov dlako,
Na cesti je v vrtinec zavrtên.

To je Pozvízd, bog vetra ji poznani,
A čuti, da z njo noče govorit,
Usmiljenja mu v volji prepoznani
So deli ga, za njo to mora bit'.

Pokloni mu v pozdrav, čaščenje glavo,
Da njena pot hitrej' naprej bi šla;
Vrtinec se razblini med naravo,
Ta želja ji še bo izpolnjena.

Naenkrat se terenc temán pojavi,
Naprej le mal' pred njo ustavi se,
Naj pride not, z levico jo pozdravi,
Obirala ni dolgo Glinja se.

Pozdravi jo voznik, vprašanje pravi:
''Ti deklica prelepa, strah te ni,
Da kakšen škif na tebe se ne spravi,
Četudi jih veliko tukaj ni?''

Vprašanja moč se ona ne zaveda,
Nikalno na vprašanje 'dgovori.
Z besedo in z očmi v vprašaj pogleda
Ga in naprej ga pravit' vzpodbudi.

Pove ji, da opravkov že kopíco
Je z njimi 'mel, kako so ga lovil'
Po celem tam Gradišču nad Gorico,
A bil ni on tak, da bi ga dobil'.

Ko z marico do njega se peljájo,
Goreči je nad avto njih spustil,
So vedeli, da tu opravek 'majo
Z njim, ki ga strah ne bo ugonobíl.

Enako so po Glinci ga iskali,
Pa v grmu on je bil s sekiro skrit,
Ga najde en, če bojo se predali,
Ga vpraša, on pa mu j' odgovoril:

''Enako kot imam tak' jaz do tebe,
Enako, znaj, imaš do mene ti!''
Bil policaj je čisto ven iz sebe,
Kot videl da bil tam Meduzo bi.

So enkrat ga, pove ji, spet lovili,
Preplaval je Voglajno, da zbeži,
K Lesjaku gre, kjer so krajani pili
Kot brez skrbi, a j'h manj od njega ni.

Se v klet poda, a škifi mu sledijo,
Prav noter v klet, kjer on za vrati se
Je skril, dal čas, da vsi not prihitijo,
Nato pa jih zaklenil noter je.

Nato za šank se sprav', kjer j' družba plaha,
Pijačo si pogumno naroči,
Pove tam vsem, da ni potrebe straha,
Pod ključem vsi so škifi varno b'li.

Naprej ko po ovinkih tam brzíta,
Ne more mu besedam skor' verjet,
Krivice mim', kjer prevorska se svita
Tam cerkev, kjer pod njo je on odet

Od zemlje, vsaj kosti še te njegove,
Ki kakor on se tlačit ni pustil,
Ki vere brez je veselil Bogove,
A kruti čas ga končno je ubil.

Na koncu je razbojnika gomila,
Tja gresta, kjer mu svečo on prižge,
Da slave luč mu večno bi svetíla;
V nje mislih to počas' ugreza se.

Pove o njem ji zgodb dost' razburljivih,
Potem naprej se že odpravita
Po prevorskih in Žegra cestah krivih,
Ršoških še, do konc' Kozjanskega.

Tam v Stopi pa na levo gor zavije,
Postala všeč je Glinji vožnja ta,
Med hostami se Voduc tja prebije
Terenc njegov, do Svet'ga Janeza.

Pod njim pa tam grobišče spet je eno,
Parkira tam in jo povabi tja,
Kjer žaro tam ima v grob položêno
Voglajnski Zec, njegova ródbina.

O njemu tud' so slavne zgodbe znane,
Ki sam se jih še spomni starih dni,
A kaj ko več po teb' nič ne ostane,
Če ogenj ti spomina ne gori.

Od njêgovih je mama še ostala,
Za njo pa mož z Rakitovca skrbi,
Katerega imena krinka znala
Se je kot ga, ki v Prevorju leži.

So šest mu let pred novim tisočletjem
Orožja dost' bili zaplenili,
A znano je v globinah ljudsk'ga petja,
Da en še sod v gozdovih čaka dni,

Ko Guzaja bo spet ideja vstala,
Ko cel bo vod od mrtvih obudil,
Ki se jih kdaj je škifov srenja bala
Od krajev teh, ki mrak jih je prekril.

Junakov zdaj so zgodbe ji poznane,
A vpraša ga, kako se lahk' drži
Jih sveta moč, ki čas ne da jim rane,
Da zmanjka ne presvete jim krvi.

Prižge si čik, ponudi en'ga njej še,
Pogleda tja na luno na nebo,
Je večje ni, kot v Slivnici, svetlejše,
Besede mu kot dim iz ust gredó:

''Tak' raste nam po mračni pa veseli
Meso dušój vojaški štajerski,
Brez pulferja, ostrine bojo vzeli
Nam ga, a njej podana meja ni.

Sta švic in kri tla sveta napojila,
Da grozd in vrh sta močna gor izšla,
Je črna sluz vročino nam prekrila,
A dal' smo j' mi 'z globin od nas srcá.

Pred svitom že smo ogenj svet' prižgali,
Ob njem klicál ime smo Dajbogá;
Ko vrnjeni pozdravi obsijali
So nas, smo šli na bojno polje tja.''

Odpeljeta se Magdalene mimo,
Mim' Turnega, Voglajne v Glinco tja,
Spoznala kjer poletja vso bo zimo,
Brez vzroka ni se semkaj vrnilà.


TRETJE POGLAVJE

Poletje žge asfalta tla Gorice,
V gostilni pa na noč ne čakajo,
Pred njim pa veter lase lepotice
Polaga gor na njen obraz, oko.

Pogleda tja, kjer klime naše ptica
Si gnezdo čist', nad mladimi bedi;
Poletja čas je lep, od temne zime
Le ptice tok življenja znak drži.

Kjer bloka sta, tja ji pogled uide,
Zasvetijo se njene tak' oči,
Ko vidi, da en fant po cesti pride,
Kot ptici ni za svet mu mar skrbi.

Enako si je Glinja v um želela,
A ni ji tok stvari prijazen bil,
Da njej še bi se žalost vsa uzela,
Mogoče ji način bo on odkril.

Pozdravi ga in radovedno vpraša:
''Povej mi, no, kaj src' razbremeni!
Kaj to ima pokrajina ta naša,
Da tvoje so krvave tak' oči?''

Tam Ludwigsplatz stoji na drugi strani
Te ceste, tja slediti mu veli
Ji, ona v čas, ki pot ji to ne brani,
Not v razvalin stavbišče mu sledi.

Prostori ti, nadstropje nad gostilno,
Enako kot Aureje stvar duši
Prekletstvo to Gorice tretje silno,
Da volji up pojave jasen ni.

Tja stopata, da rahlo le se sliši,
Da tu straší, ljudje verjamejo,
Tako je prav, duhovi ali miši,
Le človek ne, lahko tu notri so.

Tam on je vzel iz žepa sveto travo,
Ki jo prines' je daleč z Lenarta,
Jo v štift je zvil, pohvalil je naravo,
Prižgal jo je, potegnil dima dva.

Ga Glinji da, ta isto je storila,
Se lep ji trup v trenutku tam sprosti,
Kjer sredi sta se pred Gorice skrila,
Da tam od nje oddih dobita si.

Pa Glinje ga tam radovednost vpraša:
''Ti vse poznaš, kaj tu se govori,
Po krajih teh kako se glas prenaša,
Povej, kaj me še čaka v teku dni.''

Ji v transu tak od svete te rastine
Pove: ''Tja k njem se v Celje zdaj podaš,
V objem ga rok, ne nežnost, bolečine
Spoznala boš, ko zgodbo mu podaš;

Predzadni most ko tok ima Savinje,
Tam vojsko on bo, vedi, svojo zbral,
Enako tud' bo breg Voglajne sinje
Tja svojo še v enakem času dal.

Usodo si samà si tak' izbrala,
Ne boj se it, kos zadnji še časti
Ohran', da ti usoda bo postala
Pogumna, brez umazanih stvari.''

V trenutku mu povedano s spomina
Izbriše čas, ko nova misel mu
Pojavi se, telesna bolj milina,
Odpornost se umakne hitro snu.

Ko ogenj več ne more sveti tleti,
Ji on pove, da druga tli naj zdaj,
Sproščeno si telo ji hoče vzeti,
Upora vir premagan bo ji naj.

Po dežju gob, kot govoric Gorice,
Med njimi lahk' o njej zagleda se,
Iz Celja zdaj ji lažne srca klice
Podaja en, ki s tuje zemlje je.

A sreče ni, ki žalost srka vase,
Spoznala še, saj kakor ptica tam
Na drogu, zdaj sem v med-drevesne jase
Bi vrnila se ne, v mladosti hram.

A če tako, ji lažna naj morala
Oviranja za predlog ga ne da,
Ovire ni, da tu mu ne bi dala,
Ji govori, ko ona gleda ga.

Kot roža je, ki pravkar je vzcvetela,
A steblo še doseglo ni višin,
Odgovorov ni na besed imela,
Dotikov ga hotela ni prekín.

Odstranjene so hlače in obleka,
Odstranjen je nad prsmi modrc bel;
Neznanje strast največja je človeka,
Ki v času je in krajih teh živel.

Ji trave moč nazaj je slast držala,
Da ne bi ga za kri razdražena
Ugriznila, na kose ga razklala,
Pojedla jih, mesa navajena.

Ko strast se je z nevednostjo spojila
In ko je moč nastala vsa pošla,
Sta cigaret še vsak svoj pokadila,
Da z dimom zrak bi tam očistila.

Čez okno tam dalj' avtobus zagleda,
Kako brzí mim' transformatorja,
Da v Celje gre, tak v hipu se zaveda,
Dol odhiti, brez straha prejšnjega.


ČETRTO POGLAVJE

Spustil se mrak med slivniške je hoste,
Po cestah vseh zavladal mir je trd,
Redkóst svetlob so vzele teme goste,
Kar rojstvo têm je, to svetlob je smrt.

Usojeno ni mirnem kraju spati:
Le kaj tako hitró po cest' drvi?
Je moral kdo pred škifi že bežati?
Se k ljubici nekomu že mudi?

Ni videti grozečih luč' vrtenja,
Ki avtu bi sledile kmalu b'le;
Ni čútiti ljubezni v zrak žarenja,
Ko moška kri od delov duše vre.

Vre um krvi mesén'ga poželenja,
Ko sto voznik čez Glinco se peljá;
Prevaža not več steklenic gorênja
Je vode tja do grada Žusemsk'ga.

In zraven še peljá se Glinja zala,
So mirne ji, kljub vožnji tej, oči,
Kar prejšnjo noč tam v Celju je prestala
Je huje kot, če avto tak' hiti.

Napako kot da zopet ponovila
Je, ko se j' spet med hoste vrnilà;
Se v drugo smer bo tokrat povrníla,
K' veselja manj, a mraka več ima.

Ob gradu tam je kamnoloma rana,
Na prvo se polico 'dpeljeta,
Brežína to zavzetju nepoznana
Je, božajo j' sinovi Stribogá.

Odpreta jih zdravila steklenice,
Natočita v kozarce oster lek,
Tak' v varnosti te prve tam police
Začne donet' kovinske glasbe jek.

Že fájhen mal' voznik pa tam zagleda
Na razvalin' sledove gibanja,
Poniža glas, da lažje vsak zaveda
Se čut mu, kljub omami od srcá.

Med brezami ga žusemskega grada
Zagleda tam postave štir' al' tri.
Enako nje se, Glinje, vid s tem sklada,
A čuje še, kaj tam se govori.

Ušesom pa ne more si verjeti,
Saj sliši znan, ki bit' ne b' mog' tam glas;
Saj bi v Ljubljan', ne v njemu zemlji sveti
Bit' mog ršoš, ko sred' je tedna čas.

Tam kelnar je in pek še črnolasi
Ter eden še, enako, Žamerčan.
Postajajo jasnêjši njih ji glasi
Čez ptic in žab orkester v temi zbran.

Bedede so od viteza podane,
Ki polja so velika njêgova,
So zmage ga po štajerskem poznane
Med rekama v dežel' največjima:

''Ta ženščina probleme le prinaša,
Odstrani jo iz naših krajev vstran!
Kaj vredna bo ti druga vojska naša,
Če 'rádi nje bo naš postrôj razklan?''

Da misli njo, hit' Glinja se zaveda,
Kot dni nazaj, se vrne ji spomin,
Pojavi se ji v umu, srcu beda,
Da j' alkohol vir in lek bolečin.

Ršošev glas, po zemlji tres ga čuje
Tam Glinja lahk', o njej da govori,
Začne ji bit tam srce njeno huje,
A teh besed o njej ne preglasi:

''Ne sodi hit' še njene uporabe,
Usodo naj izpolni svojo si,
Usodo to, na koncu kavlja vabe,
Kateri pa ste, razumljivo, vi!

Zamenjala j' kulaka za čefurja,
Tak' piše naj, tako se naj godi;
Po vas pa naj se, kakor v Ptuju, burja,
Preteklih dni, nam zmaga izvrši.''

Besede te ne more razumeti,
Pogled zmedèn vozniku tja poda;
Še en kozar'c pijače hoče 'meti,
Vprašanje naj se kot odgovor zna.

Minil je čas, ko zvezde so sijale,
Tako bilo je jasno tam nebo,
Zaloge pa so nične kmal' postale,
A míra še vozniku ni bilo.

Predlaga, da se v Loko dol podata,
Po bližnjici, po host' Korénov'ga,
Kot muha, da se njim ne pripeljáta
Jim škifom še, kot v mrežo pajeká.

V Korénovo tam cesto zapustita,
Sproščêno bolj se peljeta naprej,
Po cesti in po travniku letita,
Po zraku tak' ko 'spod drevesnih vej.

V obupu mu previdnosti svetuje,
A kontra on reakcijo ima,
V križišču tam, kjer v dvoje pot potuje,
V nobeno smer se avto ne poda.

Je bukev le za las ju obraníla,
Da nista dlje v prepad letela še;
Hitrost brez mej je prenevarna sila
In vožnja se za nju končala je.

Začudena in trda vsa od straha
Je Glinja tak', a on v mrliški smeh
Tam plane in okol' še z rókam' maha,
Da njo je še postalo strah v kosteh.

Z vso znano si naravno energijo
Uspe ji tak' skoz' okno splaziti,
Po lastni volj' ji noge tak' bežijo,
Noben jih vid ne utégne vóditi.

Beži, beži po žusemskih gozdovih
Naprej, naprej, doklèr ji pot ne ustáv'
Merjasec in iz njega ust rogovi,
Ter ga pogled rdeč, ognjen, krvav.

Brez misli spet tak' hitro se obrne,
Do prvega drevesa v pot hiti,
V ga lubje not, kot roža v prste trne,
Od nje vsak noht globoko zasadi.

Umakne se zverina, s tal ki dviga,
Pa Glinja se z drevesa dol spusti,
Odpravi se, strahú čutíti ni ga,
Med drevjem, k' luč nebes še razredčí.


PETO POGLAVJE

Preléstno je poletno jutro vstalo,
Podalo sij na jezera gladin,
Valove njih je vetrovo pozvalo
Hitenje, da končan je čas mirín.

Kot sonca mir in vetrovo divjanje
Različna sta, a skupaj dasta čar,
Enak' je um od lepe Glinje stanje
Na dušo j' kot kladivo dal udar.

Na Špico gre, kjer stare še stojijo
Skakalnice, da skoči v jezero,
Da žalosti se v duši ji utopíjo,
Ko hlad bo šel čez lepo ji telo.

Potrebno dolg' ji zraka ni zajeti,
Globoko dol poda se skor' do dna,
Ne rabi vid, da mogla bi dojeti,
Kaj tema ji okoli trupa da.

A oster več ni čut kot bil je včasih,
In jo duší, zajeti mora zrak;
Zamenjal mulj je žalost v njenih lasih,
Je žalost šla, kot zjutraj zgine mrak.

Obala tam je jasa med drevesi,
Butale so ime ji dal' ljudje,
Tam češnja je, tam kurijo se kresi;
Odplava tja, iz jezerske vodé.

Utopí lahkó si žalost not v globine
Umetnega jezêra svetega,
Kdor hoče le, si razvedri spomine,
Utehe njej pa tokrat ji ne da.

Po kopnem se na sever tja odpravi,
Pomòlska mim', mim' brezovih brežin,
Do rta, kjer prisluhne ji naravi,
Zasliši glas po bistvu si globin.

Pogleda tja obalo n' drugi strani,
Kjer fičo je nad vodo v les držán,
Jo vleče vonj po nizkem glasu znani
Lesá, ki te podnevi v kraj da sanj.

Že v vodi je, že plava k drugi strani,
Na kraj, kjer glas izvira, tak' s' ji zdi.
Zagleda tam: so v laporju sklesáni
Prevêdeni tak' verzi s starih dni.

Tam piše: tu svetišče je Brestráva,
Pod ta napis je v jamo not dan vhod,
Bolj močno zdaj zvok brúmlarja spoznava,
Odloči se, da gre pogledat not.

Med mrakom luč se redkih sveč le sveti,
Nad kamnom tam narobe križ stoji,
Tam vidi ga nog sklenjenih sedeti,
Ki zvok igra, da jama vsa doni.

Prekine on igrat in jo pozdravi,
Pod jame vhod usede ona se,
Kaj išče tu, v svetišču tem, Brestrávi,
Jo vpraša, da izkašlja Glinja se:

''Lej, grozno stvar, o, grozno sem storila,
Zakaj preklet' je, kar se me drži?
V življenju sem, kot kompas smer, zgubila,
Da v miru mi bilo živet' dan ni.

Zdaj bo tako, da se zaradi mene
Pojil bo breg 'znad se krvavih mlak,
A nočem jaz poslušat grozne zvêne,
Ko vest mi da po moji misli mrak.''

''Usoda ti,'' besede on ji pravi:
''Izvira iz življenja prejšnjega,
Poglej v nebo, skoz vhod sem not k Brestrávi,
Nato v oltar, potem boš videla.''

Kot pravi ji, je Glinja naredila,
Se pred očmi ji lepim' zamegli,
Odnese jo spomina duše sila
V pretekle in pozabljene že dni.

Tam vidi, da pred njim, tako, bežita
Tam Skala, Vrunč, in on ga ustreli,
Preklêje ga, prekletstva drug'ga vlita
Je v Slivnico prekleta časa kri.

Spet zbere se, besede njemu reče,
Da moški v prej življenju je bila;
Pove ji on, da tak kolo ji teče
Usode, zdaj bila je ženska da.

Je Glinca b'la dvakràt po njej prekleta,
Da usóda zdaj ji taka dana je,
A sama se še noter bolj zapleta,
Preneha naj, doklèr je možno še.

A pravi, da ji dano to ni znanje,
Da mračnih sil narave se obran',
Poti ne vid' si pridet' ven končanje,
Ko bi ji bil le kanček njega dan.

Pove ji on, da ve za znanja seme,
Ki vzklilo bo, če ona tak' želi,
Če sama si bo delala probleme,
Pa jo še bolj lahkó ugonobi.

So v jami se Bogovi takrat zbrali,
Da slišali bi oni tudi to,
Da vez bi tud' matêrije preklali,
Pred njo, ki ni še varno ne nebo:

Stvarítelj Rod in Stríbog razbijálec
Vesolja, zram' pa njiju še Perun;
Glas v jami je postal jim razlagálec,
Zveneč, kot glas od svete lutnje strun:

''So tri ravni ga stvarnega vesolja,
Najvišji: Prav, kjer Divi so doma,
Podzemlje: Nav, kjer Vija vlada volja
In tukaj: Jav, kjer človek se krepá.

Gradijo ga prvine grobe pête:
Modrikast zrak, kristalna voda še,
Rdeči žar, ki ogenj je, ki cvete,
In sij je zlat od zemlje matere.

Ter etra dim, ki nosi bistvo glasa,
To grobih pet prvin je od sveta.
Vsa bitja so, med zobe ujéta časa,
Sestavljena iz spoja njihov'ga.

'Z zemljé, vodé in ognja j' kri in koža
Ter kost in mast, med njimi vso meso;
'Z neba, vodé in zraka, k' jih obkroža,
pa sila je življenjska za telo.

To je telo, kot plašč, ki te prekriva,
Podloga pa pod njim še fina je
Iz pameti in uma ter lažniva
Še svojskost, ki enači s trupom se.

Prvine te so nižje sile stana,
Življenje pa od višje, duše, je;
Je vsaka ta kot kaplja oceana,
Enaka, a od ga različna je.

Tak' eno je ta stvarna v vid narava,
Ki raste nam po duši, kar smo mi;
Ustvaril Rod, mu j' dana večna slava,
Jo je, da lahk' se duh osvobodi.

Del stvarne te narave je resnica
Velika ta, od bistva ga svetá,
Lažniva pa je svojskost nje delčíca,
Kot zvoka je od nje vibracija.

V oblike del se zraka oblikuje,
Vibracije pa zvoka del je zrak,
Z oblik se teh toplote sila kuje,
Iz nje pa je nastal vonj zemlje tak.

Lažniva ta se svojskost v trojih fazah
Pokaže: vzrok, posledica, storil'c;
Vse v rókah je materije prikázah,
Od niti v nas ovitih iz njih krilc.

Prikáze so: neznanje, strast, vrlina,
Lažnivo te jo svojskost tvorijo,
Rastlina tak kot človek in živina
Je vsaka z njih preplêtena močjo.

Čutila so prikázam pripojena;
Izkušnjam vsem je stvarnim um predan
In pamet znak je umskega namêna;
Z obleko to je živi duh obdan.

Od duše znak zavest se imenuje,
Po njej obstoj se duše lahk' spozna.
Odvisno od čistósti, ki vzdržuje
Zavest si jo, oblike tri ima:

Lahko telo in um mu jaz pomeni,
Lahko ima se za, kar naredi,
Vidiki ti nečisti, neiskreni
So, tretji pa v višine si želi.

Dosegel ga je, kdor je meditiral,
A časi ti minili zdavnaj so;
Kdor dal je dar, da j' ogenj ga požiral,
Bogovom jim, tud' zdaj ni čas za to.

Kot predniki pred pêtim tisočletjem,
Svetišča lahk' in toteme gradi;
A zdajšnji čas z imen se svetih petjem
Edino, ja, lahkó osvobodi.

To vsa skrivnost je, Glinja, od vesolja,
Zdaj svojo pot po njej naprej imej,
Naj zmota ti ne hodi več na polja,
Zbistrí oči in jasno z njimi glej!''

Tak' poslovi se Glinja tam od njega,
Na drugo spet se vode stran poda,
Spet brúmlarja se nizek glas razlega
Po vsej dolin' od tega jezera.


ŠESTO POGLAVJE

Večerni čas je Ládinega dneva,
Obalni vrt gostilne mir ima,
Za šankom pa, svetloba ko mineva,
Veselo je, kot da bi noč bila.

Za mizama tak' združen'ma sedijo
Mladincev pet, ki noč jih skupaj da,
Od njih pa en 'ma na kolenih Glinjo,
Katera ga je takrat vprašala:

''Se, v sredo, m' zdi, sem videla na gradi
Te žusemskem, te sliš'la govorit',
A danes si prišêl spet k družbi mladi
Ti dragi, kaj je to, mi daj odkrit!''

'''Lej!'' reče on: ''Ne morem razumeti
Te, Glinja draga, a se làhka ti?
Povej, a so ti čuti manj prekleti,
Po tem, ko si prestala téle dni?''

Pogled zmračil se tak' je Glinje mlade,
Pove: ''Poglej, ostrina dolgo las
Ti brila ni in brkov, kakor brade
Postrigel nis' si, ti kazí obraz.''

'''Lej, nohti tud' mi niso pokrajšáni,
Na mojih ti kolenih zdaj sediš,
Na zemlji ne na nebu nis', razklani
Te kosi vsi b'jo, v zrak se razletiš.

Zaradi tê smo v Celje mi poslani;
Kaj misliš, da s' Helena Lákovna?
Če ne bi v zrak nebes telesnih dani
B'li liki, ki nam dajo upanja,

Kje naše bi poti v neznanju stale,
Na koncu, kraj mostú savinjskega?
A vèndar so se dobro izkazále
Po teb' poti, o, jamska deklica!''

Tak' ji je rek', tak' ona ga pogleda,
Pa reče mu: ''Mi treba tega ni!
Odkar poznam, spomin se mi zaveda,
Kar ljudsko znam, pokázali ste vi.

Pogrešam čas, ko vile in vodómci,
Živali vse so bratje mi bili
Ter sestre, vsi od staršev nas potomci;
Nikoli več ne vidim tistih dni!

Vsi ti bili so v mojem domovanju,
Če bi lahkó se vrnila nazaj!
Gotovo me ne bo v negodovanju
Sprejel domač izvoren rodni kraj.''

''Bilo je, ja, 'ne magične jeseni,
Ko gledat šli smo, tja v Planinsko vas,
Kjer Bistrici izvira tok vodéni,
S Poljakom trije Glinčani pa jaz.

Po tristo treh prepúzanih po jami
Jih metrih, še od hoje bláženih,
Zanimanja od straha več med nami
Je b'lo, da lahk' smo miren 'meli dih,

Te najdemo, kjer je po metrih tristo
Dvorana tam, ko spala si na tleh,
Umazana 'd krvi, od zemlje isto,
Da dolg' je dvom ostal nam za očeh.

Razdražena si takrat se zbudila,
Napadla si Poljaka s kremplji ti,
A vseh nas skup' te je po času sila
Premagala, da mirna b'la si ti.

Oči so ti toploto, ne svetlobe,
Za videti pokazale, za čut',
Vsak bil, ki je navajen brez svetlobe,
Razvit, ko nas povprečno, trupni čut.

Pa to, še več, lahko si govorila
Tak' z bratim in, kot praviš, sestrami,
Pa s predniki in vsaka druga sila,
Ko nemi smo do njih brez konca mi.

Ime smo ti, ko našli smo te, dali
Po kraju, v njem ko našli tebe smo,
Ter ist', po njem, od koder pripeljali
Smo se; naprej, do tu, ti v čas je šlo,''

Tak' ji pove. Od nje j' odgovorjêno:
''Prekleta mi je duša, le zakaj?
Roditelji so me nezaželeno
Še dete dal' v izvir Bistríce kraj.

Umrla bi ljubezni brez, brez hrane,
Če ne bi naš' me en prijazen škrat,
In jamskih vseh duhov so meni dane
Življenjska moč in vse kar moram znat.

A ti so šli, ko baze jih brnenje
Asfaltne je pregnalo v kámenje,
Mi lakota postala hrepenenje
Je, ven sem šla iz jame v čas temê.''

''Zato pa so zapreti bazo h'teli,
Postalo ti je ljudsko všeč meso,''
Prekine on ji govor neveseli,
Da rosno h'če postati ji oko.

Pa reče pek: ''V Zaslàpu so končali
Ga pit', kadit', zagnali avte so,
Še enkrat se na Žusmu bojo zbrali,
Potem pa se prot' Celj' odpravijo.''

Pa en pove tak' kletvice grozeče:
''Ste nori vi, da v Celje boste šli
Zaradi te, ti na kolen' sedeče,
Katera res vam tega vredna ni!''

Kot strela se Perunova zapiči,
Ki z Írija ji v srce vrže jo,
Besede te po njeni vesti biči,
Da veke solz ji tok ustavijo.

''Spoznala sem od jezera modrosti,
Junakov teh sem slave čula glas;
Prekletstev več ne morem v srcu nós'ti,
Da bi se še razlezli gor na vas.

Pustíte me, da v Celje odpotujem,
Naj mesta zrak mi dušo zaduši,
Na vesti vas trpljenj ne potrebujem,
Teh krajev mrak naj več ne sveti mi!''

Odgovor dan ji bil iz en'ga glasa,
Da važno ni, ga kdo je govoril,
V prostora vek in po vseh krajih časa
Sledove poleg v njej bo še pustil.

''Zelen in bel ter črni pas zastave
Usodo 'ma na bojno polje it',
Voglajne in Bogov vseh njenih slave
Si mor'jo pot v nebesa priborit.

Umrli bi med travo in pijačo,
Kulakov in buržújev glas zakril
Bi pesmi nas; usodo si drugáčo
Bo narod te dežele priboril!''

Zapiha zrak, ki moč hladi poletja,
Ponese glas od vrtca ptiča tja,
Pod kôstanj, kjer še v zadnjega zavetja
Je družba pred odhodom v Celje b'la.

Zapiha tak iz vrtca dol Stribóga
En sin, da vse jih avte polne njih
Odnese, kjer korak 'ma zadnji noga
Voglajne tam, ob tlakovanih tlih.

Se peljejo kot ladje v davnih časih
Od Rusov tja do morja Črnega,
Po rek jih prej čez zemljo rezov pasih,
Tja do zidu ga carigrajskega.

Kot Svetoslav je tisti čas obesil
Na zid močán od Carigrada ščit,
Tako Perun bo svojih puščic strésil
Nad mesto to balkansko njihov svit.


DRUGI SPEV: BOJEVANJE

PRVO POGLAVJE

Zašla je že od Dajbogá kočija
Tja nekam dal'č v deželo hmeljevo,
Med zrak pa mrak počasi se prebija,
Da prostor da za zvezdo Hrsovo.

Ni srpan čas, da Celje bi živelo
Od nas dežel med hostami krvi,
Le kapljice med kamne svoje vzelo
Je tisti dan, da duh si osveži.

Kjer cesta se približa ji železna
Najbolj do mej zelene Slivnice,
Dogodkov b'la je doba že brezvezna,
Odpravijo po njej do Celja se

Devet ljudi, katerim se užitek
Od krajev je v navado prelevil,
A je od njih sovrag največ' počitek,
Ko dan si bi svetlobo svojo skril.

Še bolj kot Čret razklan je kraj bil sveti,
Na občine, ne le na kraja dva,
Pravico si po volji Bógov vzeti
Bo mogel zdaj, ko Glinja bo prišlá.

Odpravijo do ure se devete,
Da arzenal pripravijo si tak',
Da časa tok se bolj močnó zaplete,
Ko v temo se pretvoril bóde mrak.

Nastánijo na tiste se stopnice,
Da vidijo pred sabo reke tok,
Odprejo si od ore steklenice
In belega še vina ter okrog

Podajo štift si močne domačice,
Katere rast že pričakujejo;
Kot zvezde prah med kamni steklenice
Se sveti tam, kjer avti čakajo.

A tem se kmal' pridruži še dvojica,
Ki veter jo je z Glince tja prines';
Ven stopijo v pozdrav vesel'ga klica
Poznani jim, ki žar jim da z očes.

Ta žar oči še bolj se tak' zasveti,
Kot štift ga da, ko zvit'ga vlečejo,
Podajajo, kot krožijo planeti;
Njih bratje k njim se pripeljali so.

Med njimi pa je Glinja v molk zavita,
Veselja ni iz njenih ven oči,
Edina je, izstopa in je skrita
Med teh petnajst pobratenih ljudi.

Ni njej, kot njim razlóga za veselje,
Saj čaka jih že napovedan boj,
Ki dolgo ga ni videlo še Celje,
Značilen tak pod zvezdami postroj.

Povedano je Glinji tak' na znanje,
Da naj le gre, kar mora, naj nar'di,
Imelo bo jim isti kraj čakánje,
Dogodkov več ni moč preprečiti.

Odpravi se, a jo nadomestijo
Od hmelja sok, pijača žgana vsa,
Ki bolj od žensk jim upa podelijo
Brez nujnih stisk od gnilega svetá.

Seznanjeni bili so Grobelčani,
Da vrne se, a sama da ne bo,
Iz vseh dežel savinjskih bojo zbrani
Prišlí zram' nje, da njih premagajo.

Presunjeni, a dala je pijača,
Da njih noben poguma ni zgubil,
Ko čaka jih, nobena ni igrača,
Ko jim oči lahko bo mrak zakril.

Prisežejo, devet vseh, da borili
Se bojo za treh istih barv zastav,
Da tudi, če Bogovi nameníli
Bi jim poraz polomljen in krvav.

Prižgejo še jih štiftov sedem v krogu
V čast Zore, Rújevita, Stribogá,
Posvetijo Perunu dar, Dajbógu
Ter Pripegál', da svojo moč jim da.

Zasveti se na nebu luna zlata,
Kot njihove enako se oči,
Pomagajo Bogovi naj, da ráta
Jim zmagati; gotovo, ni-da-ni.


DRUGO POGLAVJE

Začnejo se ob bregu od Savinje
Prijatelji in znanci zbirati,
Ki zbral jih glas izvóljenca od Glinje
Je, da si čast povrnejo s pestmi.

Jih dvakrat dvajs't se na asfalt postavi,
Med njimi tam pa sveti Glinja se,
Le malo, da se dih ji ne ustavi
Od žalosti in krivde miselne.

V trenirkah in v svetlečih vsi copatih,
Z ogrlicam' od lažnega zlata,
Enako kot na prstih krogov zlatih
Ter mastnih las bolj črnih od neba.

Tam Glinja mu po svoji ženski moči
Podani v glas proseče govori,
Da naj se ne ukrade mir tej noči,
Da naj se ne nocoj preliva kri.

Ošabno ta in z jezo jo odvrne,
Da v krvi njih zapisano stoji,
Da narodu dežele te le trne
Nastavljajo, ker njihova ta ni,

Da malo njih je, ki jim še pripada,
Kot druge vse, lahko jim vzamejo,
Kar hočejo, saj družbe je navada,
Da se upret' temú ne upajo.

Lahko je zbral jih dvakrat dvajs't v številu,
Saj več jih je, več tak' si upajo,
En skrije se, a vedno po pravilu
Večine kot manjšina vladajo.

V nje misli spet usoda trn zabije,
Raztrgana notránjost njena je,
Kot dvorca zid in oknov razbitíje,
Ki gledajo pred sabo zbrane vse.

Kar v prejšnjih dneh vrnitve je spoznala,
Kako hudó življenje jo boli,
Vsak atribut si čudežen razdala
Je za korak vsak nepremišljeni.

Kar bo na tleh krvi, na njeni duši
Bo stokrat več in bolj umazana,
V osebnostni ji kal mladosti súši
Umrla bo, kot nezalívana.

Je čula že tam glas si odrešitve,
Prepozno pa za časa tok ji dan
Je bil, da v teh dogodkov utopitve
Se réšila bi, njen preklet je stan.

Molitve, ki jih prej še ni gojila,
Obredov zdaj si za nazaj želi,
Da spet bilá družíca bi ji vila
Usaka, ki se skrije pred očmi.

Ko v nemočí spet utáplja se žalósti,
Prekine krik njegov jih sluzasti,
Poziva njih, pogumne od p'janósti,
Ki v Celje njim so na obisk prišlí.

Pridružijo se drugi mu enako,
Katerim pa pogum prisotnost da
Od istih njim, čez mero umsko vsako,
Saj vedno v njih korist se to konča.

Jih niti pol ni zbranih po številu
Enakemu od njih, a strah jih ni,
Najhujšemu podložni so mamilu,
Ki te ljudi, njih stvar po-konc' drži.


TRETJE POGLAVJE

Kovinski kip pred mostom preko reke,
Ki teče skoz' trozvezdni knežji kraj,
Obrne tja na levo svoje veke,
Da videl boj b', ki se začel bo zdaj.

Nad njim, v nebes', za gledanje se zbrali
So tam Perun in Dájbog, njega sin,
Ter Rujevít, Zimárg ob Pripegáli,
Da gledali bi borbo iz višin.

Ršoš in ga sta sosed dolgolasi
Postavila jih v ravno vrsto tja,
En Glínčane, drug Grobelčane, tja si,
Kjer gmota jih je zbrana čakala.

Pripravljeni za boj so pred Čefurji,
A majhen jez lahko bo val zdržal,
Ki je nastal po vseh dogodkov burji,
Da vode rez ne bo ga bil preklal?

In vpraša gor' Perun ga Rujevíta:
''Kje oni so iz Žusma, Žamerka?''
Odgovor da: ''Zdaj njih bo čast odkrita.''
In res, zelen se kombi pripeljá.

Iz njega ven devet s seboj prinese
Po vodki vonj, ki moč v telo jim da;
V že zbrane to poguma tol'k' zanese,
Da v eden glas zapojejo: ''Hurá!''

Si kratek čas. Trenutek, za oceno
Uzamejo, postavijo takôj
Se v tópi kot, kot vrsta v živo steno,
Do njih, ki so že čakali na boj.

Perun da grom, da se začne dogajat',
Enako Hrs si luno zatemni,
Pogum se njim, številnejšim, tak' tájat
Začne, saj to za njih znak dober ni.

Zaženejo se prvi Žamerčani,
Kot volki not med čredo jagnjetí,
Na dela dva Čefurji so razklani,
Da po obeh dežuje dež pesti.

Udarci nog po faci zagoreli
Zaplešejo, da šprica kri, želé;
Kak' hitro so na kose razleteli
Se, ko zares nad njih Slovenec gre.

Kot levi so planíli na hijene,
Tam v Afrike vročini suhi ji,
Je kmalu b'la kot grada Žusma stene
Postava prej z zlatóm okrášena.

Enako jim sledijo še ostali
Iz Glince in iz Čreta , Grobelna;
Bogovi pa so na nebes' postali
Veseli kot za kralja Samota.

Kot ta razbil Avarov tiranijo
Je, v Celju zdaj enako se godi,
Sovražniki te zemlje že bežijo,
Ko narod gnev nad njimi razpusti.

Potiskajo prot' toku jih Savinje,
Če pade en Slovenec, njih jih pet,
Poznajo se krvi na tleh stopinje
In še zobjé tja morajo letet.

Usmerijo Čefurji v Grobelčane
Se da razbit' bi mogli vrsto jih,
Da skoraj jim umik še preostane,
Ko jim moči zmanjkuje srca dih,

A so še bolj sovragi se razbili,
Za hrbet pa jim glinški pride roj,
Da v klešče so med sabo jih dobili,
'S katerih ven je nemogoč preboj.

Po njihovih so glavah pesem peli
Tak' búlerji z železnim' kapicám',
Da tla so si za svoj počitek vzeli,
Uiti dlje ne morejo drugam.

Število se jih je prepolovilo,
Ko žamerška po njih je žgala pest,
Z vso svojo to poznano v stihih silo,
Poznano za bojevnike iz cest.

Že Hanibal tak' znal je svoje čase
Rimljanov več število ukrotit,
A kar so ti sedaj prevzeli nase
Z Voglajne vsi, ne more čas tajit'.

Več niti glas jim kletvic ne pomaga,
V kateri so močnejši vedno b'li,
Ta boj, še več kot to, ta divja jaga,
Prisili v beg ga, kdor že ne leži.

Vse Glinja to krvavo opazuje,
Začnejo se takràt umikati,
Ki vir jim je, ne te, dežele tuje,
Med njimi on, do nje tam prileti.

Ukaže ji, da naj se z njimi spêlje,
A ona, tam nazaj dni spomni se,
Ko príšla je iz Ludwigsplatza v Celje,
Kako lepo sprejel jo takrat je.

Udari ga po faci že krvavi,
Preklêje on jo in potem zbeži;
Na noge gor tam Glinja se postavi,
Zajame zrak in mirno ga spusti.

Bežijo zdaj prej tak' pogumno zbrani,
Osmina, ki še to lahkó stori,
So zmage jim veseli kriki dani,
Ki so zato sem ob Savinjo šli.

''Tako naj bo!'' ukaže Pripegála,
Perun pa mu veselo pritrdi,
Tak' Hrs nar'di, da luna zasijala
Je dol na tla, namočene 'd krvi.

Borili so kot pravi se Slovani,
Ponesli so si slavo v mesto to,
Zdaj v pesmih teh vsi bojo prepoznani,
Kar jih je v boj ta trd, a sveti, šlo.


ČETRTO POGLAVJE

Preklali v pol so celjski noč zvonovi,
Ko tihi mir se dviga nad krvjo,
Umaknili so v Svargo se Bogovi,
Največjo čast so si izkazano

Ogledali na bregu ob Savinji,
Ostal le en tam, Prípegala, je,
Pojavil se za hrbtom tam je Glinji,
Dotaknil' tak' je njene rame se.

''Poglej zdaj ti, po tvoji se usodi
Zgodilo je, da sodbo jaz sem dal,
Premagani zdaj tuji so gospodi,
Udarec se domač jim je zadal,''

Besede so bile tak' njej podane,
Da žalost se ji spremeni u strah,
A jasne so b'le misli ji ne zbrane,
Ko čutila je Pripegálov dah.

Tak' Glinji ni mirína v misel dana,
Tresoč ji glas besede te pove:
''Postala mi je duša bolj spoznana,
Kot cvet odpre pomladnega se dne,

A kliče kri po plavih tleh razlita
Udarcev vir ne, moje le ime,
Kako naj bo mi žalost še razbita,
Ko skriti glas vesti do moje gre?''

Odgovor ta svetleč' ji Pripegála:
''To zmota od demonskih je ljudi,
Da duša bi po vozu se peljala,
Doma bila not v tkivu, ki je kri.

Kri nosi le kisik po celem trupu,
Ki hrano da telesu in staróst,
Različna ta ni od mesa ga kupu,
Kot ti zobjé so isto kakor kost.

Bi zemlja že domača kri popila,
A jo asfalt nikol' ni zmožen pit,
Kot barva se poznala bo in gnila,
Do časa, ko jo čas bo moral skrit.''

''Sem dolg' si čas, priznam, za svojskost lažno
Imela kri za moje duše stvar,
A zdaj pa vem, da kar zares je važno,
Da loči se od duše trup ta star.

A pot je ta bolj težka prej od zmotne,
Kako si naj odréšim v trupu duh?
Če ste mi vi podali takšno pot, ne
Odreč'te mi, vas prosim, zdaj posluh!''

Tak' Glinja lep' tam Pripegálo prosi,
Kot prosi mat' za hrano ptič še mlad,
Da dani so mu z ust teh njenih kosi
Ki more ta nagonsko mu jih dat.

Enako, ne iz istega, ji, vzroka,
Povedal tam je Pripegala, bog,
Katerega bo puščica od loka
Posprém'la jo tja v host domačih krog:

''Življenje ti je v sveto b'lo podano,
Odkar sta tam pustila v jami te,
Katerih je b'lo seme skupaj dano,
A nista te želela vmes med se.

Kar vid'la si, je majhen boj, na polju,
A velik je zares v teb' bojevan,
Je v mislih stvar vse v večjemu vesolju,
Kot galaksij človeku je spoznan.

Ob tebi bom, obljubim ti končanje,
A ti boš to podala kamor gre,
Končana noč bo v času, zemlji spanje.''
To Glinja sliš', to misel njena ve.


PETO POGLAVJE

Končano je na polju bojevanje,
Umika vsak se, k' še na tleh leži,
Končano ni za Glinjo potovanje,
Za bliskom ko na polju osami.

Da kar gre dol, se zopet gor povrne,
Je jasno ji, usodi njeni ist',
Ko slab se zrak od nje ustran obrne,
Da bo postal po dolgem času čist.

Ko temni vsi ljudje so s tal pobrani,
Ostal je le nakit in kosi njih,
Ki brca, pest od nijih jih prej odstrani,
Počisti še za njimi vetra pih.

Ostali so na polju zmagovalci,
Herojskih krajev: Žusma, Žamerka,
Od Slivnice in Grobelna voljávci
In kar zelen trikotnik jih še 'ma;

Uzre oko njih Glinjo osamelo,
Pred njo se tam enak' postavijo,
Kot prej so se pred gručo temno celo,
Ni jéznosti jim še moči pošlo.

Ves alkohol in sveto so že travo
Porábili, vse za pogum je šlo.
Za kaj lahko še prosijo naravo,
Da dvigne up, okrási zmago jo?

Raztrgani, z balkansko kri krvavi,
Jo gledajo kot gospodarja psi,
Katerega veriga ga le davi,
Ko ta se je končnó osvobodi.

Tak' Žamerčan jim reče črnolasi:
''Ta psica tu je kriva b'la za to,
Za vse kar zdaj na polju smo prestali,
Za vse sedaj prijeli bomo njo!

Po starem' al' pripada ženska pravu
Ne tistemu, ki Pripegál' mu da,
Da srečen je v njegóvemu odzdravu?
A to smo mi, ja, garda žamerška!''

Ni Glinji skrb na njeno čelo dana,
Do zdaj ji moč po njeni je pošla,
V usodo, ki bo boljša, čist' je vdana,
Kot list jesen' je v silo Stribogá.

''Ne bom se vas besed pogumnih bala,
Ne vas dejanj, karkoli se zgodi,
Nič hujše ni, kar ne bi že prestala,''
Tak' Glinja mu takoj odgovori.

Umaknejo vstran drugi vsi poglede,
Med sabo naj se dva pomenita,
Zdaj zmage čas prihaja, konec bede
Je časa, ko se zmaga jim poda.

A sporna je delitev kmal' postala,
Kateri kraj si Glinjo naj lasti,
Trofeja bo za kje okraševála,
Kot da lahko se zmago razdeli.

Pa reče tam en Grobelčan bolj górko:
''Naj k nam se da, tja po železn' cest',
Da kakor mlaj bo padla pod motorko,
Kot tistega v preteklost časa mest'.''

Enako si tak' Glínčani želijo,
Da ''Quoga jœ?!'' zadere s' Žamerčan,
Ki za rokav potegne k sebi Glinjo,
V sekire da podobo roke dlan.

Prekinejo ršošove besede:
''Kak' dolg' smo b'li za hlapce njim, o, ja,
Čeprav smo šli iz carstva od ujede
Sovragov, njih se vlada ne konča,

Ker vedno so uspeli razdeliti
Število nam, a so držali skup';
Ne morejo Slovanom Obri piti
Krvi, če nam ne dajo tega strup!

Odločijo, kdo jo dobi, Bogovi
Naj, ki so tu podali zmago nam,
Kateri v hran dobijo jo domovi,
Pravilo pa naslednje vam podam:

Če ena je, naj v Glinco odpotuje;
Dve, v Grobelno; če tri, pa v Žusem-Hem;
Enako naj se kocke bir spoštuje,
Če isto je števil' dodano trem.''

Drži že v rok' kot barve od nebesa
Jo kocko, gor je znak od zlatih pik,
Drži tako jo v radiu očesa
Prisotnih vseh, da nje je viden lik.

''Ne, prosim, tak'!'' ga Glinja milo prosi,
''V nobeden kraj Bogov jaz nočem it',
Nazaj me daj, kjer Bistrica si nosi
Izvir, da tej bo zgodbi konec hit'!''

Ne zadrži njen mili glas ga méta,
Že kocka gor, vsem na očeh, leti
In zopet dol na tla v asfalt odeta,
Odskoči ter na njih se umiri.

Pokaže se na vrhu zlat' število
Od dvakrat tri, Bogovi sod'li so,
Da Glinjo bo v nagrado si dobilo,
Kar zmagi je največ prispevalo.

V zelen bila je kombi odpeljana,
Kateri kraj je hitr' zapustil,
Kot v pesmi, ki po njih je zmagah znana,
Vsak njih po Zor' svarilo je dobil,

Da tisti, ki porazili so prej jih,
Zaveznike poslali svoje so,
Katerih lahk' krivična moč zapre jih,
Brez možnosti, da boj jih rešil bo.

Zacvilijo od kombija kolesi,
Kot pasjeglav'c se dere v host' zaklet;
Začne že mrak bledéti po nebesi
In Zora meč bo vzela v roke spet.

Zapihal spet je veter že poznani,
Ostali do železnice so šli
In v avte so se sprav'li pripeljáni,
Iz mesta ob Savinji so odšli.

TRETJI SPEV: UVIDEVANJE

PRVO POGLAVJE

Kočija tam brzi po cest' zelena,
Kjer Celje se v Tehárje prelevi,
Izdaji kjer pomínka je zgrajena,
Naprej poda po smeri se luči.

Not Glinja je med borci utesnjena,
Kot njen je um do časa, ki sledi,
Bila jim za nagrado dodeljena
Je, žrtev, ki jo zmagoval'c dobi.

Najraje bi, kot kip na obelisku,
Pred vsem seboj podala kretnjo rok,
V ovinku pa jo strese glas po blisku,
Ko dal signal za dež njegov je bog,

Ki meglo je od Zore mlade zbrano,
Ki zbrane njih pred škifi zmer' svari,
Za svojo moč oblakov silo dano
Tak' spremenil, da vodo vsak spusti.

Začne že dež, naliv, kot izpod tuša,
Gozdove in zelene travnike
Ter polja, ki jim vladala je suša,
Umivati, kot vap jih blatnike;

Ter ceste in betonaste zidove,
Enako še sivine mrtvih mest,
Kot čistijo služabniki domove,
Ki brez preprek do njih ne najdeš cest.

Ko njim bi slo, katerim je dodana,
Opralo tak', tak' Glinja si želi,
Da bo po njih med hoste tja peljána,
Kjer trave rast po zraku že diši.

A drugo jim, to kmalu je spoznala,
Perunova predstava v vlagi vsa
Je v dolgi rok, v rešitev nje, oprala,
Kolesa ko so Glinc' se bližala.

Še zmago ni bilo slavit' jim dano,
Ni vrat gostiln odprtih takšnih ur
Še v Péšniku, kjer dosti jih je zbrano,
Ki pravijo kristjani mu Šentjur.

Oblačnost je vso jutro zatemnilo,
Ni tema b'la takoj presekana;
Kot v srcu njej je duše solz' tam lilo,
Kjer je prelaz od brega Čátrov'ga.

Če ni v narav' pa v mislih se zjasnilo
Je kmalu njej, ko mimo jezera
Se peljejo, ko kombi zapustilo
Je prvih par voznikov v čast dežjá.

V Cerovcu par, še par na pot' v Dobrino,
Jih vedno manj je, ko se bližajo
Do Žamerka, med ozkih cest dolino,
Ko le voznik ostal je sam še z njo.

Bi kombi cel, prizna si, ne zdržala,
Da s silo jo raztrgajo, kot prej
Čefurjev roj, ko dal je Pripegála,
Da dan obrat usode te bo njej.

A enega z lahkoto vsrka vase,
Jih vajena je še iz prejšnjih dni,
Ko dano moč si zgubljala je v čase,
Na hrbtu, ki mu mar podlage ni.

Prispela sta do stare tja kapele,
Da kombi lahk' je skril iz ceste se;
Pa kaplje spet od megle so privzele
Obliko si, počas' jo sonce žre.

Not v sobo jo olajšano povleče,
Odpre predal, ji vrečko malo da
Vršákov, gor kristalčke tak' svetleče
Pogleda, da oko j' v omamo da,

Ji rizle še da in lahkotno pravi:
''Na, tu 'maš, zvij, en štift, ne, raje dva!
Kot Bušu bolj, se lušta mi po travi,
Po nafti iz bregov kraj Evfrata.''

Tak' Glinja mu ponižno tam prikima,
Raztrga vrh, še cigareta dva,
Zdrobi jih, saj tak' močne nož še nima
Ostrine, kot vsak noht jo nje ima,

Vse v prah in ga s tobakom zmeša zraven,
Še filter iz kartona naredi,
Da v njega vpne si rizlo, v stožec raven
Je štift že zvit, enako ponovi.

Da prvi ni, ki štift bi njemu zvila,
Je kmalu on, ki gleda jo, spoznal,
Mu en'ga da, kot vodo borcu vila,
Ta vzel ga je in Bogom v čast prižgal.

Sta prvi štift in drug'ga še skadila,
Da kmalu ju zadane tak' močnó,
Da nista nič naprej še govorila,
On ulégel se je sam' še v posteljo.

Ko vid', da spi, tam Glinja se zasmeje,
Besede te si v mislih govori:
''Kot ôtrok spi, ki prej je branil meje
Od naroda ter sveti Slivnici;

Ki je v posmeh jih škifov bilk nešteto
Po hostnih teh tu jasah bil sadil,
Po njih mu manj kot pol je vedno vzeto
Bilo, da mlad se vsak je veselil;

Sedaj pa je po bojih tak' utrujen,
Da mene si ne more še uzet,
Ki sem bila mu kot pokal ponujen.
Kako je stan od ženske lahk' preklet!''

Si misli in naprej še premišljuje,
Zakaj bi sploh potem še tu bila,
Kot pot naprej v postaj' da pričakuje,
A kam ji pot je ta namenjena?

Pa misli že takoj ji sklep zalije,
Lesičnega se spet je spomnila,
Da njemu bi jo dal, ki vreden ni je,
Verjetno tja popoldne se poda.

To Glinja ni hotela dopustiti,
Zato je tam u sobi sklenila,
Da mora ven od tukaj hit' oditi,
Da zgodba se ne vrne žalostna.

Zagleda tam debelo jo ob steni
Konoplje za dva prsta palico,
So kmalu jo pográb'li prsti njeni,
Da okno z njo odprla tam si bo.

Tako nar'dí, iz hiše ven pobegne,
Po mokri tja ji travi do poti,
Ki po dolin' se vije ozki, v breg ne,
A varno se po njej ji it ne zdi.

Takoj jo lahk' vozeči mim' zaznajo,
Med krov dreves tam ona se poda,
Naj čuti jo, ki večjo moč imajo
Spet od ljudi, popeljejo do tja,

Kjer, spomni se, Zakájlibor je v Hrastju,
Poleti sliv tak' destilacija,
Pozimi pa še zadnjih v perja rastju
Moči, da mast nar'di se Velesa.

Tam varna bo, nihče zdaj tja ne pride,
Ji misel v cilj veseli že hiti.
Medtem pa zmer' bolj v hosto not zaide
In trave trud jo tam še dohiti.

Usede se pod hrast, da odpočije
Si ude vse pobranih energij.
A spanca jo odeja hit' pokrije,
Pod hrastom tam na vlažnih tleh zaspi.

Se vekam še po sili mal' upira,
Planira, da naprej bo dala pot,
A misli čist ji položaj umira,
Da ne zave se optimizma zmot.

Kjer hrast močán si širi korenine,
V gozdovih tam nekje na sredi Brod',
Tam Glinja spi in sanja čas, ko mine
Jo spanec ta ter nadaljuje pot.


DRUGO POGLAVJE

Med gozdnimi potočki, njih izviri,
Med praprotjo, grmovjem, bilkami,
Kjer ptičji glas ti vsak nemir pomíri,
Kot veter te poboža blaženi,

Kjer sonca vsak se žarek skoncentrira,
Da pravo ga do tebe vodi moč,
Kjer zemlje vonj vso žalost ti pobira,
Kjer plešejo rusalke, ko je noč,

Sprehaja se en gozdni mož zakleti,
Hitreje kot še srnica hiti,
Ga more vonj kar volka ne ujeti,
Bolj ostre ga od orla so oči.

Kar dajejo gozdov vrline mira,
To njemu ni na svetu dano tu,
Se brez mirú na vse strani ozira,
Da ne bi strah preblizu prišel mu.

Med Vrésjami tako se tam potika,
Ko mimo treh nasadov prihiti,
Kjer hrasta ga mogočnega je slika,
Zagleda jo, ki v vznožju ga leži.

Tak' lepa je, kot ena gozdna vila,
Utrujena od plesa, se mu zdi;
Zakaj se je tu speča tak' razkrila,
Da vidi se, le to mu jasno ni.

Še palico tam v roki 'ma držečo,
Kot da bi šla med vrte tu dreves
Iskat si mir za dušo ven bežečo,
Si mislil ni, da to bilo bi res.

Tak' lepa bit ne more ena vila,
Ne more tak' meséno ven žaret.
To ženska je, ki tu se je zgubila,
In on želi sedaj si jo požret'.

A tukaj ni čist varno pred ostalim'
Živalim in ljudem, ki hod'jo zdaj,
Da vzeli bi življenje lahk' živalim,
Skrivnostni al' izbran nasadov kraj,

Ki sonca moč in skritost usklajuje
Ter z lego to, kjer voda blizu je,
Vse troje to molitve dopolnjuje,
Ki z ognjem do Bogov podajo se.

Povezne jo čez eno svojo ramo,
Odnese jo, korake dela tak'
V dolžino, kot ljudje jih še ne znamo,
Na enkrat ne, le kakor trokorak.

Podrta vsa jih debla preskakuje
Trohneča in, ki kal pognala so,
V Zakájlibor tja kmalu pripotuje,
Ob kraj za kres na tla položi jo.

Že drva gor postavlja na kurišče,
Že palico ob pal'co v rokah 'ma,
Da ogenj mu podalo bo torišče,
Ki kresu ga nato za hrano da.

In ta bo dal jo njemu, pričakuje,
In kmalu res je ognja kres prižgan,
Že kmalu gor se ogenj v zrak dviguje,
Da daleč je okoli prepoznan.

Se gozdnemu cedijo možu sline,
Ko gleda kaj na ognju si prižge,
Al' lepe te na hrani mu obline,
Simetrične a hkrati divje še.

Jo prime tak' in dvigne kvišku celo,
Kot Divom jim daritev svečenik,
Kot perzijsko nevesto je veselo
Pred vojsko si kozakov je vodník.

A vreči jo na ogenj nezavestno
Mu dano ni, njegov se gospodar
Pojavil je v Zakájlibora mesto,
Prekine glas ga močen kot udar:

''Si hočeš dlje prekletstvo še držati,
Ko bil si sem kot gozdni mož preklet,
Ker s svojo si pojavo jel lagati,
Da ti verjel je skoraj celi svet.

Umazal čast si za svobodo borcev,
Zločincev sin, užitkov od prevzet,
Ko dvignjen bil od sluzastih govorcev
V višave si, ko moral si umret;

Boš, hlapec, zdaj usodo duše svoje
Še globlje dal, ko bil bi njo zažgal?
Takoj jo daj v mehkobo trave moje!''
In gozdni mož ukaz je spoštoval.

Ta glas groméč končal je Glinje spanje,
Da lepe te odpre počas' oči,
Obrne vrat, pogleda, kje ji stanje
Je novo zdaj, ji dolgo jasno ni.

A vid ji znan do misli kraj predstavi,
Še vedno pa ji znane niso te
Postave, ki ob nje stojijo v travi,
Da niso to ljudje, se le zave.

Postavo tam zagleda moško eno,
Ki zlati lok ob sebi si drži,
Ter v modro in rdeč' odeto ženo,
Katere bled obraz se ji smeji,

Pa zraven še je en podoben škratu,
Ki kaže strah poraščen mu obraz,
Ob njem pa kres se sveti v ognja zlatu,
Ko se zbudi tam Glinja tisti čas.

Ji reče on, ki lok drži tam zlati:
''Oprosti, o, za moj'ga hlapca ti,
Hotel te je Bogovom žrtvovati,
Ker ni spoznal, kako že v temu si.

To moja pa je spremljevalka, Slava,
Ki sama se ti bo predstavila.
Kaj, Glinja, te spustiti ne narava
Še hoče, da si v host' počivala?''

Mu Glinja da vprašanje prebujena:
''Me veseli, a mi povej še to,
kako bila sem sem gor prinesèna,
kdo sploh si ti, to prosim te lepo!''

''Ki prej je bil vladar od te dežele,
Slavonije in še Dalmacije,
Od Bosne in od Raške, pripojene
Še starih gor teh Makedonije,

Je zdaj preklet v ponovnem si življenju,
Da gozdni mož je tu okol' hodeč,
Je nje bil vzrok premnogemu trpljenju,
Ta tvoj je vonj zaznal po host' dišeč.

Te sem je gor, kot si si, ja, želela,
Prinesel, da bi ogenj te ogrel,
V Zakájlibor,'' novica ji vesela
Je v misel šla, ko on jo j' ji raz'del.

Odgovor on naprej tak nadaljuje:
''Jaz sem pa bit junaških krajev teh,
Ki zrasel sem iz sil od družbe nuje,
Ki je okol' od bilk rastišča tleh.

Pregnali so kristjani žar Bogovom,
Dobroto vso je vzel ljudem denar,
Zavist in sla je dala moč okovom,
Da hlapec je postal si gospodar.

Hotele so naivne temne sile
So v hlapca si mi dušo spremenit,
A bitko to so v večnosti zgubile,
Kot Nemci tam pred Volge širni zid.

Iz njihovih ogabnih sem urókov
Si lok ta zlat, tetivo z energij
Napravil, ščit z lesá brezupnih stókov
In kopje, ki nazaj u njih leti.

Sem naučil z dreves se pesmi brati,
Jih osemnajst, povedal ti jih bom,
Ki mogle so po tisočih ostati
Še letih tu med bukev, hrastov tlom.

Te pesmi znam, človekom nepoznane:
Ta-prva je pomoč, ki da se ti
V kar hudega so rane ti zadane,
V nezmožnosti in v vsaki žalosti.

Ta-drugo znam, ki morajo jo peti
Ljudje, ki bo pozdrav'la vsako bol,
Ko si jo ti v neznanju zmožni vzeti
So, ko se čas vrti po seb' okol'.

Ta-tretjo znam, če pride kdaj potreba,
Uroka, da sovrage zaduši;
Ko pôjem jo, kot ubíje sad pozeba
Enako njih ostrina se zgubi.

Četrto znam, če mi ljudje v okove
Zapestje in vse ude vklénejo,
Ta pesem bo svobode dala nove,
Vse prstane verige strgajo.

Še peto znam, ko vidim jih strelíce,
Ustréljene tak' od sovražnika,
Ustavim jih, hitrejše kakor ptice
Četudi so, če vid mi jih spozna.

Še šesto znam, če mi čarovnik jezni
Na mokro run mi korenino bi
Prekletstvo dal, na čelu mu bolezni
Njegovem svet' se žar, k' jih b' dal menì.

Še sedmo znam, če streha bi se vnela,
Ki dviga se nad sedeži klopi,
Ognjena moč bi silo takšno 'mela,
Kot še nikol', premagal jaz jo bi.

Še osmo znam, vsem peti dovoljeno,
Za dobro njih, če dobro znajo jo;
Sovraštvo med prijatelji vrojêno
Lahk' pomirim, s to lepo pesmijo.

Deveto znam, da rešim si vozilo,
Ki nosi me, da varne ceste so,
Da, k' čakajo, se vseh bo izognílo,
Pripravljeni, da me kaznujejo.

Deseto znam, ko po večernem zraku
Se cóprnic igrá in leta roj,
V uroka ga pomaham znanem znaku,
Da vse domov se vrnejo v pokôj.

Enajsto znam, ko jih továr'še moje
Na boj peljám, da so zaščiteni,
Ko grejo v boj in zapustijo boje,
Varuje jih pred strupom, ranami.

Dvanajsto znam, če vidim kje viseti
Na veji gor tak' mrtvo truplo že,
Napišem jo, kot verzi so zapeti,
In truplo to mi govorit' začne.

Trinajsto znam, ko novo jaz rojeno
Tam v zibelki ugledam detece;
V življenju mu nič slabega storjeno
Ne bo in sreč bo manjkalo mu ne.

Štir'nájsto znam, če rabil bi množino,
Ki jo močí imajo od ljudi;
Poznam Bogov naravo jo edino,
Nikomur brez spoznanja znana ni.

Petnajsto znam, jo peto od vodnikov,
Ki Zori jo za slavo pojejo,
Bogov jih moč in znanje svečenikov
Iz starih dni si v zdaj prikličejo.

Šestnajsto znam, da sládkost in ljubezen
Od ženske bi od trdega srcá
Dobil, srcé in um ji prej oprézen
Obrnem z njo, da več se ne pozna.

Sed'mnájsto znam, da deklica boječa
Pogledala bo mojih žar oči,
Postala bi ji druga misel ječa,
Kot ena le, da k meni prileti.

Os'mnájsto znam, ki ti ne bom jo právil,
Ker ženski jo nobeni ne povem.''
Do trde skor' jo Glinjo je pripravil,
Ko slišala je tok besedam tem.

Se Glinja le dol na kolena spravi;
Da zadnje ni povedal, ona to
Spoštuje, čut', da duša se ji zdravi,
Kot čuti pes, kar misli pravijo.

Je tudi kres pokazal spoštovanje,
V žerjavico si toplo moč je skril,
Zakájlibor še takšno kresovanje
Nikoli prej pri sebi ni užil.


TRETJE POGLAVJE

Na nebu tam nad Žusma gradom leta
En jastreb sam neba ga gospodar,
Ne bo nikol' oblast svobode vzeta
Mu, ki mu bit kot grozdja slad je dar;

Pogled nikol' do sonca on ne dviga,
Še sebe ne, kot da mu uk je znan,
Podoba le na tleh njegova briga
Je, da ne bo prehitro prepoznan;

On vidi vse, kar se pod njim dogaja,
Če zmanjka grm, pozornost mu dobi,
Kot lovca, ki po hostah se sprehaja,
Drugačen lik mu pade 'koj v oči.

Kako da ne opazil bi gorenje,
Ki šlo je v žar, ki tiho še gori,
Tam v Hrastju, ki nad njim mu je letênje,
Ušlo očem njegovim ostrim bi?

Je videl, ja, v doline potovanje
Od Slave in od Glinje lepe je,
Še hlapca, ki zakleto ga je stanje,
Ter njega, ki zdaj gospodar mu je.

Ko makadàm se je v asfált pretvoril,
Kjer njihova v dolino vodi pot,
Je Slave glas tam Glinjo nagovóril,
Tak' nežno glas, sinice zjutraj kot:

''Mi roko ti, o, Glinja, le zagrabi,
Da slišala boš mene praviti,''
Prijazno jo tak' Slava tam povabi
In Glinja 'koj ji želji ugodi.

Do malega kozolca pot jih vodi,
Do ceste so v dolino že prišlí,
Da varno je, on z lokom tak' presodi,
Da avta jih hitrost ne doleti.

Kam smer ima Drobínskega potoka,
Odpravijo naprej po cesti se,
Kot da je vse posledica od vzroka,
Ki vzela jih pod svoje krilo je.

Pa Slava se tam Glinji ji predstavi:
''Sedaj že veš, mi Slava je ime,
Njegova sem po svoji vsej naravi,
Ki krajev teh značilnost njemu gre.

Moj dar je čast, največja ženska sila,
Ki vsak jo čas brez meje bo priznal,
Ki mnogo let jo vsaka bi gradila,
A v nič takoj bi vsak jo črt pognal.

Z razumom me ni moč le razumeti,
A ženske smo nad tem postavljene,
Naravo me to moramo sprejeti,
Ki silo da življenju, da se vžge.

Je Mókoša, boginja, moja mati
In v krajih teh sem njena zvesta hči,
Kdor mene bi tu hôtel že spoznati,
Bi moral trn raztrgat' mu oči.

A dost' ni to pasivno le dejanje,
Aktivni bi momênt jih moral bit',
Je jasno, da so vsemogoče sanje,
Če v sanjah njih si stan bi bil odkrit.

Razumi me narobe ne, mladenka,
Besed je teh kot moje biti stvar,
Pozorno glej vir vsakega odtenka,
Višina naj detajl ti ne pokvar'.''

Pripravljena je Glinja po prestanem
Že vsem, da nje zdaj dušo že spozna,
Ji potrdi in vpraša v umu ranem,
Vprašanje ji po tej zadevi da.

Besede ji tak' Slava njej visoke
Nameni, ki jih slišati želi,
Je Glinje sluh podal se v ga globoke
Globine tja, ko ona govori:

''Poslušaj me, mladenka ti, pozorno,
Povem ti zdaj, kak' duša me spozna:
Le jaz bila sem, jaz, pred vsem, kar stvórno
Bilo je, ko začetek čas ima.

Imena so mi mnoga tak' podana,
A moj je duh nad vsemi temi dan,
Nad rojstvom in nad smrtjo sem izbrana,
Nad vsaki lik spremembe že poznan.

Je stvarnost moč po men' izhajajoče,
Obstaja ne, a nima neobstój,
A tudi bit' oboje ni mogoče,
Obstaja skoz', ni mej za njen razvoj;

Uniči jo lahko le sveto znanje,
Brezmejno, tak', da ne obstaja ta,
A če je ni, ni stvarno možno stanje,
Je protislòv', č' oboje bi bila.

Ta stvarnost po naravi se poraja,
Toplota ko iz ognja dviga se,
Ko žarek vroč od sonca sem prihaja,
Ko hladen tak od lune pride že.

V globokem snu ko duš usoda zgine,
Tako se te na koncu zdrúž'jo v čas,
Usode moč, vse duše, čas, ki mine,
So združeni v enotno stvarnost mas.

Ko združena sem z bistvom svoje biti,
Takràt sem vzrok za vse na svetu tu;
Slabost ima pa bistvo to, da skriti
Me moč ima, ki vir predstavljam mu.

Ta stvarnost se na dela dva razdvaja,
Ta-prvi me zakriva, drugi ne,
Ta-prvi tak' ustvarja, osvobaja
Ta-drugi pa, sem skupaj vzrok za vse.

Poznana po neštetih je imenih,
Enako kot število je ljudi,
Spoznana po dejanjih je iskrenih,
Ko dobro kot izvor pred njim' stoji.''

Ni dolga več v razum ji napeljava,
Ki vse je to od Slave slišala,
Kot goba je vse vsrkala ji glava,
A nekaj jo je še uprašala:

''Da, to povej, kje v tem tu stvarnem stanju
Spoznam lahk' to, kar me osvobodi?''
Nasmehne se tak' Slava v svojem znanju,
Obrne tja do njenega oči.

Pove ji ta, da morala iskati
Po krajih bo bolj svetih še kot ti,
Da vzela bo, kar ves že čas jemati
Hotela je, a dano b'lo ji ni.

Bo našla, glej, svobodo, če spoznala
Bo njenega najvêč sovražnika,
Katerega Morani bo predala,
Tako bo njej usoda spolnjena.

''Povej mi, kdo,'' vprašanje mu postavi:
''Največji je svobode že sovrag?''
Da sama naj v odgovor pot odpravi
Se, reče ji, v besedah je težák.

Sovražniku prej moraš vir poznati,
Njegove vse lastnosti, ki jih 'ma,
Kaj zrak mu da, njegov teren iskati,
Zaveznike njegove, njihova

Poznanstva vsa, kaj ga determinira,
Kje voda, ki gasi mu žejo, vir
Ima, kje tok za njega moč izvira
Ter kaj za boj mu vredno je in mir.

Napne svoj lok in mladi Glinji reče,
Ji puščici, ki sprožil jo bo zdaj,
Sledi tak' tja čez most, ki tukaj teče
Voglajne tok, ga prek, v hitrosti naj.

Pokima mu, polnóst v očeh ostrine;
Tetivo on ob rami prime si,
Z levico pa od sebe lok odrine
In puščica na njo tam zažari.

Potem pa gor povzdigne si levico,
Da prav bo kot dal puščici tak' pot,
Spusti nato z desnice si strelíco,
Da odleti vstran, ogenj svetla kot.

Požene se za njo tam Glinja zala,
V tak hiter šrint, kot viden bil še ni,
Kam-koli si je puščica izbrala
Letênja smer, tja Glinja ji sledi.

Kjer 'zmed dreves Ječóvo se nahaja,
Se puščica je tla zapičila,
Čez čas do nje pa Glinja že prihaja,
Tam ogenjček gori kar brez lesa.

Še preden pa je dogorel do kraja
Pri njemu je že zasopihana,
Poda se tja in zemlja se zamaja,
Pod nógami se vdrejo tam ji tla.

Kot v živi blat pod zemljo jo potegne,
Ne more se od zemlje réšiti,
Ne rok, ne nog ni moč dovolj, pobegne
Da, zmerom bolj v globino se utopí.

Se znašla je, se zdi ji, v eni jami,
Kot da jih ni že videla dovolj,
V očeh ji vid povrnjen v temi sami
Pove, da je pristala v rovu dol.


ČETRTO POGLAVJE

Poglej, kot ti le znaš, o, Glinja zala,
Ki nosi ti pogled čutila zvok,
Zdaj v temi si pod zemljo ti pristala,
Katera te obdaja naokrog.

Po zemlji vonj, od korenin predrte,
Si kmalu do gotovosti prišlá,
Da v davnih dneh so stene tu podprte
B'le od ljudi, ne 'd vode, ki kaplja.

Se Glinji zdi, da stene govorijo
Ji misel to, začudena je vsa,
Se stene te gotovo je želijo
Tak' čuti, a zakaj pa ne pozna.

Če prostor ta narava ni nar'dila,
Pa Glinji že pod kožo prišla je,
Podočnike podaljšala ji sila
Je, ki iz dni bolj mladih hran' jo še ;

Še kri v oči si svetle je dobila,
Ki žar sedaj ji v temi delajo,
Če druga bi oseba še zgubila
Se poleg nje, bila bi ob meso;

Ji dlaka je na koži ravno vstala
In ji je kri zalila nje oči;
Privadit' zna se, da bo poiskala
Za gib si kraj, kjer drug bil zgúbljen bi.

Po poti dlje ji mrzlo bolj postaja,
Ko gre naprej, po jasni j' ne potí,
Kot v letu zrak po dobi se ohlaja,
Kot zemlja da toploto si kroji.

A bolj hladnó kot v rovu tam postaja,
Pa njena kri k vrelišču dviga se,
Vse čute, ki si jih kroti, razganja
Ji, ko naprej potuje v kraj temê.

Postaja bolj hladnó naprej, kot v kleti,
Naprej po pot', ko v temi zažari
Dveh rógov lik, ki v temi tam se sveti
Pod njim pa dve zareče še oči,

Pod njima pa še zoba dva svetleča,
Da Glinja hit' svetlobo to zazna,
Ji vedno bolj je gona moč moteča,
A vprašati podobo glas ji zna:

''Vem, da si bog, a mi povej, kateri
Ti rod je, Div si ali si Ozír?
Verjetno drug, ker si podoben zveri?
Odgovor daj in mojim čutom mir!''

Besede ji postava mračna pravi:
''Pozdravljena mi, Glinja, tukaj ti!
Jaz Veles sem!'' tako se ji predstavi
In ji naprej besede govori:

''Obojen moj je rod, Divóv, Ozírov,
Saj v družbi in v naravi sem doma,
V obeh sem vzrok, rešitev tud' nemirov,
Kar tiče se rogatega boga.

Jaz hčerko sem ugrabil Marizáne,
Da v bel je sneg zavila celi svet,
Po njej so v rast med travo rože dane,
Ko k materi se vrne ona spet.

Jaz materam jim hčerke zapeljujem,
Jaz jih skrivnost učim, ki 'majo jo,
Še Radogóst spoznal na drevju tujem
Skrivnost je run, ki moje stvarstvo so.

Je Or ime Slovanov vseh očetu,
Od Dajbogá je sin in Slavice,
In Dájbog sin Peruna je na svetu,
Da sije ko umakne oče se.

Perunu bog neba, Svaróg, je oče,
In njemu je stvarítelj oče, Rod,
Kot meni je, ki vladam zemlje pod še,
Do kamor dost' je bliz' te nesla pot.

Dajbóg ima rad vsakega, k' pomaga
Plačila brez na mislih drugim vsem;
Perun 'ma rad vse tiste, ki sovraga
Na bojih v bran ženó od se ljudem;

Svaróg ima rad tistega, ki poje
Mu slavo tam na zemlji tja v nebo;
In Rod 'ma rad, kdor vse lastnine svoje
Odvrgel je in šel v odpoved jo;

A jaz 'mam rad vse ženske, ki lepoto,
Ko dam je cvet, podajo v novi čas,
Da v vreči mi povečajo še vsoto,
Ki vrne jim, ko čas zastane, kras.''

Je Glinje kri besede te privlač'jo,
Zato naprej ga vpraša Velesa:
''Kako potem od vseh si voljo dláčjo
Bogov ohran', če narod ne pozna?''

''Na vrhu gor nad nama, kjer stojima,
Je včasih mi svetišče stalo tak',
A vzela ga je tud' krščanska zima,
V kateri jaz za njih postal sem vrag.

Sem cerkev to potegnil dol v dolino,
Kjer danes še sred' Bukovja stoji,
Verjeti ni, kako ima množino
In človek moč, ko um se mu stemni;

So drugo gor na mestu že zgradili,
Da bije zvon med trtami ves čas,
Ne morem nič, da se ljudje zbudili
Bi naredit', do njih ne seže glas;

A kadar so se ženske prebudile
In meni v čast ob kresih plesale,
Kot znajo ne rusalke ali vile,
Sem jaz še lahk' med ljudstvo vrnil se,''

So Velesa besede odzvenéle,
Jih čutil je od Glinje vzburjen um,
Postale vse krvničke ji vesele
So, ko se jim predal je vsak razum.

To on vedoč, ponudbo ji postavi:
''Tak' lepa si, povej, če hočeš ti
Ob meni bit', v podzemlja dani slavi,
In vladati ob meni vse ljudi?

Ko toplo je, jaz tukaj dol samevam
In družbe si, ko vsaki živ želim,
Po tebi pa, obljubim, če okrevam
Samote od, za tebe vse nar'dim.''

Omamljena od njega vsa bližine,
Že hoče mu odgovor dati: da,
Pa spòmnjena držeča je edine
Med prsti te rasti iz nad-svetá.

Mu reče: ''Glej, sem vedela za tvoje
Vse čare, ki si meni jih podal,
A tudi so kosti začut'le moje
Udarce, ko si čar svoj zaigral.

Povej, zakaj, o, Veles, bog od Nava,
Slovane ki si pisati učil,
V trpljenju žensk, kot jaz sem, kje je slava,
Da bi se rog medice ven izpil?''

Pa Veles, bog rogati, ji odvrne:
''To moje ni, kar dela tak' kristjan,
Ob meni ti boš rože cvet nad trne
Podana, če ob meni tvoj bo stan.''

Ni njena pot to, Glinja mu je rekla,
Da v temo se nevednosti poda,
Prevečkrat se ob ognju je opekla,
Ki sveti se, toplote pa ne da;

Da mora duh si svoj osvoboditi,
Da v ognju ji, ne v hladu, cilj stoji,
Mu reče: ne, da mora in oditi,
Da Veles naj ji voljo dovoli.

Če resno ve, še enkrat Glinjo vpraša,
Da težko pot si je zastavila,
Če prejšnje dni si v umu težk' prenaša,
Pa naj le gre, da dušo si spozna.

''Ne bom se,'' reče: ''tvoji violini
Pustila več omamljati, poznaj,
Da kopala bi se še v moški slini
Dokler mi ni v mladost lepote kraj,

Potem pa, vem, zahteval boš plačilo,
K' orožja več ne bom imela ga,
Me v staro bo, hudobno spremenilo
Tak' babo, da Bogov več ne pozna!''

To Glinja mu pove in pal'co svojo
Pokaže mu, ki v strahu ga drži,
Mu reče: ''Boš poslušal voljo mojo,
Ki palico to sveto v rok' drži?''

Se Velesa zobjé tak' nasmejijo,
Pokima ji, ko vidi, da mu moč
Je zdavnaj že omagala nad Glinjo,
Da svet' ji luč še vedno, ko je noč.

Kjer se izhod iz rova tega sije,
Jo vodi tja in ona mu sledi,
Nato pa jo pusti, se v temo skrije
In ona prot' izhodu odhiti.

Ko pride ven, okolico zagleda,
Kjer v starih dneh je grad od Turna stal,
Čez temen rov je prišla, se zaveda,
Ki v starih dneh ga Turn je skopal;

Ko se po treh stoletjih spet je vrnil,
Da vlada tu, a strah mu je ostal
Rodú, da spet se ne bi mu prevrnil
Vladarski stol, življenje mu jemal.

Kamenje vse zidov so že pobrali
Pred večimi jih leti, a še tu
Spomini v grad prekleti so ostali
In zgodbe, k' so dogajale se mu.


ČETRTI SPEV: SPOZNAVANJE

PRVO POGLAVJE

Kočija se kristalna za obzorje,
Ki v vid daljin nikol' se ne konča,
Jih slutnja le je Rifnika pogorje,
Že skriva, kot dan vsak, od Dajbogá,

Ki tiste dni je zlato mu sekiro
Podal v roké junaka Zorana,
S katero je za tisti čas oviro
Posekal, kot trohneči kos lesa,

Ki hranjena je v rodu mu ostala,
Dokler njegov potomec je zgubil
Ni, kjer sedaj se jézera obala
Začne na vzhod, 'zmed vode mokrih njiv.

Kjer Zoran stal na zidu je, ostal je
Še kamna kos, zdaj Glinja gor stoji,
Ko sliši glas, ki volk ga koncu dal je
Za ta še dan, kateri zdaj mini.

Živali bolj se v nižji si zavesti
Zavedajo, kdaj sveti čas stoji,
Ko Dájbog se pokaže v néba cesti
In ko za hrib umakne svoj si sij.

Enako pa spet Glinja prebujena
V mladosti se si divjega stanu,
Ko v divjemu je svetu b'la vzgojena,
Do časa, ki jo vodil je do tu.

Pri sebi ni vir ognja ga imela,
Da ogenj bi prižgala v sveti čas,
Na kamnu je le mirno obsedela,
Da slišala bi tih narave glas.

Je slišala, ko list zamahne v zraku,
Je slišala od mravelj vsak korak,
Umikanje svetlobe v zraku mraku,
Prodiranje zvezd žarkov dol čez zrak,

Vseh lačnih duš, mesa nepotešenih,
Ki vzele so življenje svoje si,
Krik žalosti, še zopet ne rojenih,
Katerih sli ni dan', da s' poteši.

Nemir ji to v njen lastni um ponese,
Odpre sijaj prelepih si oči,
Kot zvezd da v stan si časa doprinese
Svetlobe mal', ter v transu odhiti

Po Zorana tej poti dol v dolino,
Po cesti, ki prepad jo omeji;
Poletni mrak edino ji milino
Na misli da, kateremu sledi.

Pred mostom se korak na jug j' obrnil,
Na drugem kjer je bregu spomenik,
Kjer motorist se s ceste je prevrnil
V objem vodé, drevesni njen branik.

Ob potok tam zapiči pal'co svete
Konoplje v tla, da v vodi naj stoji,
Iz hiše ven ujétništva ji vzete,
Ki ji dovolj je dala pomoči.

So sveče tam med temo se svetleče,
Kot Velesa, se spomni, ga oči,
A jo naprej od sveč prikazni vleče,
Dok' potok ne prepreči hojo ji.

Tam Glinja je narazen roke dala,
Kot podzavest tako ji naredi,
Se ulégla je na hrbet, da stopala
Obrnjena so proti Čretu ji.

Pojavita se poleg nje telesa
Rusalki dve, jo vsaka prime tak',
Na glavo da obrne lik očesa
Se ji, ki vid ji sliko kaže zrak.

Do golega prestáno ji obleko
Iz lepega dol trupa slečeta,
Odgrneta ji nežno, kakor mleko,
Tam kožo, vso, do trupa golega.

Še vzameta obutev dol s stopala
Ji vsakega, da bosa noga ji
Po zemlji bo v ta temni čas podala
Se, kakor gre po sveti se zemljí.

Se ena tam rusalka poleg sleče,
Obleko pa na Glinjo zvlečeta;
To spremljajo tak' Glinje misli speče,
Kot da oblast nad trupom led ima.

Oblečena se kakor luna sveti,
Utrujenost po žilah jo mini,
Postavi se na noge in dekleti
Umaknejo v kraljestvo se noči.

Naprej poda oblečena v svetlobo
Se Glinja tja do mosta iz lesa,
Ki dal je skoz že let veliko dobo,
A moč za svoj obstoj še vedno 'ma.

Rusalkina obleka luč jim daje
Očem, da vid jim dan je, kot da dan
Je v soncu še, ne v luni, ki ima je
Veliko manj, ko čas je dne mračán.

Zagleda tam na mostu kožo kače,
Katero si te slečejo lahko,
Z obleko nje, si misli, nič drugače
Na bregu tam v omami ni bilo.

A ko lahko si dušo bi zlevíla,
Katero ji umazala je sla,
Da v vodi bi Ločíce si umila
Jo slabo vest, da čista bi bila.

Po poti vsej doslej je že spoznala,
Da s klinom se le zbije klin lahkó,
Kot si jo je umazala, spet sprala,
Po krajih teh hodeča, z voljo bo.

Potoka gre naprej po vzhodni strani,
Da pride do izliva drugega,
Katerega prestopi, na prostrani
Se njivi ji korak dotakne tla.

Na njivi pa tam kres goreč zagleda,
Okoli ga rusalke plešejo,
Oblek na njih si istih seb' zaveda
In zopet trans omami ji telo.

Kot veščo jo k svetlobi kresa vleče,
V krog ples rusalk, ki himne pojejo
Bogovom, vse oblečene v svetleče
Obleke, ki kot mesec svetle so.

Vsak pesmi glas podaja drug'mu roko,
Narave tok jih veže v ritmiko,
Vsi skupaj kot potočki not v široko
Se reko v tok od etra zlivajo.

Ko sliši jih, tak' noge ji prevzame,
Da sama v ples podati jih želi,
Želi, da krog rusalk med sebe vzame
Jo, da lahkó se z njimi veseli.

Že roka jo od ene v krog potegne,
Ki kakor se planeti sučejo
Okoli gor od Sonca, da pobegne
Od ga ne vstran nobeden, in takó

Kot v krogu se po rokah štift podaja,
Narave se poti ponavljajo.
Z rusalkami omamljena tam raja
Zdaj Glinja in ponavlja pesmico,

Ki pojejo jo v čast Bogovom zbrane,
Da bi jih ti hoteli slišati,
Da bi bile poti jim srečne dane,
Ko gibajo v kraljestvu se noči.

Kdor vidi jih, a sliši njih ne glasa,
Človeku zdi svetlob se lik privid,
Kdor sliši jih, a vid' ne v teme časa,
Njih glas razum mu zmožen je prekrit.

Kot mavrica svetloba oddaljuje
Se njihova, kdor hoče blizu prit',
Besede so jezika star'ga tuje
Mu, ki mu skup' z lučjo ga ni odkrit'.

Tako so te rusalke varovane,
Ko pojejo omamljene okrog
Ga kresa tam, drugače prepoznane
Stopinje so med njih drevesi nog.

So celo noč tam v krogu se vrtele
In pele v vse smeri jih od neba,
Da ženska je med njimi, niso vzele
Na znanje si, tam v krogu plesala.

Od Glinje pa so udi volji njeni
Še čisti ne v od kresa žar ušli
In v pesmi smer, ob kresa žar ognjeni
Postavljeni, vsak gib ponavljali.

Ko noge so rusalke premakníle,
So Glinjine sledile jim enak',
Ko roke so prot' nebu gor stegníle,
So Glinjine enako gor šle v zrak.

Ko kresa žar je pred prihodom Zarje
Prenehal tam na njivi tej goret,
Pojava se končal rusalk tud' žar je
In Glinja je ostala sama spet.

Še preden je minila transa sila
Na travo je od rose zmočeno
Ulegla se, da trava ji pokrila
Je golo spet, pokrito ne, telo,

Saj od rusalk obleka z njimi zgine,
Ko jutro vžge od Zarje oster meč,
In tam pusti razgaljene obline
Od Glinje, ki bedet' ne more več.

Ko trava jo je rosna že pokrila,
So veke ist' pokrile ji oči,
Jo pesem ptic ob jutru ni zbudila,
Ne sonca žar, njegov toplote sij.

Ko prebudi se tam na sredi dneva,
Goloto si je svojo videla,
A kaj naj zdaj stori uboga reva,
Na polju tam podnevi gola vsa?

Poletna jo toplota bran' pred mrazom,
A kdo je pred očmi telo zakril
Bo, ki bile začudenih obrazov
Bi gled'le njo, na sredi čretskih njiv.

Ko kača si obleko kože sleče,
Ji druga že prekrije golo bit,
A kaj le naj si ona tam obleče,
Da mogla si telo bi tam zakrit?

Brezup ji vzel bi voljo pridobljeno,
Ko vidi tam na vrbi poleg se
Zastavi dve jih, modro in rumeno,
Ki sname jih iz veje vrbine.

Okoli si zavije modro pasa,
Okoli prs' rumeno gor si da,
Da skrit je vsak od ženskega ji krasa,
Ki bi oči prevzel od moškega.

Presrečna vsa se vrbi ji zahvali,
Ki dala ji je krov zastavi dve,
Da skriti nje so čari zdaj postali,
Da mirna lahk' naprej po svetu gre.

In čuti, da nazaj ji vrba pravi,
Ji čuti um, da res ji govori,
Da naj ob tem potoku se odpravi
Doklèr se ne v dva dela razdeli.

Se glasu od rastline sploh ne čudi,
Se spomni od mladosti tistih dni,
Da slišala dreves je, če potrudi,
Zavesti glas, se, v umu svojem si.

Hvaležna jo tam Glinja res uboga
In se naprej odpravi tja na vzhod,
Kam nosi jo sedaj vsa bosa nóga,
Med drevja tja, med mračne hoste not.


DRUGO POGLAVJE

Lepota te poleti označuje,
Ko sonca sij po tebi gost leti,
Ki ga zavest prekrita vsaka vpije,
Resnico, ki enake druge j' ni,

Še hlad dežjá, ki mu sledi po tebi,
Nešteto ji odtenkov v barve da,
A nepopoln je vsak po samem sebi,
Ki v soncu gor edin' izvor ima,

Ko tudi čas po drevju avtohtonem
Obarva vsak v odtenke zrele list,
A barva vsa je smrt v odtenku onem,
Ki te časti, narave ljubljen, čist,

Presvéti Čret, ki tvoja so drevesa,
Ki lubje jim dovolj gladkóbe 'ma,
Da trdna bolj od lésa gor peresa
Narišejo molitev do neba.

Je vsak' drevo lepote vir po sebi,
A višja vsa so skupaj združena,
Ki mreža ji potokov znana tebi
Ne razmeji, kot glavni se poda.

Tu v gozdu, ki prepušča žarke prave,
Da vode je iz zemlje v zrak hlapi,
Prestoli so zasedeni narave
Najraje od učenih 'd nje ljudi.

So videna popisana drevesa
In druga še, stojijo nema ki,
Grmovja vid še božajo očesa,
Izvir ima moč v združenja poti,

Rastline vse, za hrano in lepoto,
Poletje kaj lahk' še polepša bolj?
Ta gozda vonj je lepši v se celoto,
Kot trava je in grenki alkohol.

Tako je čas bil tisti tam nastavljen,
Ko klanjala so se drevesa vsa,
Med njimi pa, oko v pozor nastavljen
Še vidi jo, ki bosa hodi tja.

Je v barve te dežele b'la ovita,
Od sonca in od sinjega neba,
Da ženska ji bila je moč prekrita
Pred vsem očem, k' jim ni namenjena.

Po vsakem je drevesu moč spoznala,
Ki jo ima, da sad mu briga ni,
Kje lepše bi rastline lahk' spoznala
Kot daleč tu dreves med skritimi?

Da duša se zato reinkarnira,
Da končno v seb' božanskost si spozna,
To bezeg ji pove, ga v zrak katera
Vonjava čar v pomladni maj poda.

Ji vrba, ki nastavi ji zastave,
Pove, da čut za vodenje stoji,
Ne da si um napačne od predstave
Napačnih vir nabor znanj pridobi.

In breza prav' ji bela, da poznano
Pokličemo si spet v spomin nazaj,
Nič novega ne more nam podano
Bit', da bilo že ne bi znano kdaj.

Da, kar oči nam stvarnost prepoznajo
Je splet po seb' prepleta iluzij,
To bukve ji sinjine v um podajo,
Katere 'd črt popisane so ji.

Ter hrast močán, Perunu posvečêni,
Pove, da on, ki višji je od vseh,
Je v vsakemu v osnovi naseljeni
In k njemu gre po raznih se poteh.

Ji jêsen je povedal, da narava
Vesolja je, da sebe se spozna,
Atoma del, ki v svojem jedru plava
Enako kot zvezdá oddaljena.

Kot absolut ne dobro ne obstaja,
Enak' ne zlo, vsak svoje 'ma oči,
Da lastno je si, v sebi se poraja,
Brez drug'ga ni, ji lipa govori.

In iglasta drevesa nedomáča
Ji pravijo, da je realnost vsa
Predstava le je volje, le igrača,
Ki človek jo po svojem znanju 'ma.

Konoplja pa rastlina sveta slavna,
Ki tud' lahkó si trup v les spremeni,
Pove, da si nobena prepoznavna
Svobodna zla res duša ne želi.

Mim' teh dreves so bose noge Glinjo
Peljale ob potoku, dokler se
Na dela dva ga vode razdelijo,
Kot vrba ji povedala je, ne.

Med dvema tam pa tokoma zagleda,
Med zemljo da se kamen raven svet',
Pomena, ki ga pravi znak, zaveda
Se, not vklesan tak' od kovinskih dlet.

Dva meča kot prelita kri rdeča,
Prekrižana, je Rujevítov znak,
Katerega ji risba govoreča
Pove, da sem jo vodil je korak.

Se spomni še noči je prejšnje péte
Je pesmi zanj, ki vidi ga simbol,
V spominu so ji kitice ujete
Od plesa ga rusalk kresá okol'.

Obrne dlan do kamna roke vsake,
In glas ji njen zveneči govori:
''O, Rujevít, presrečen tarče vsake,
Krvavih vojn jih, nepremagan ti,

Neukročen in grozen v veličini,
Ki tvoja moč od temeljev vsak zid
Lahk' močen še razbije in razblini,
Ki smrtnikom jim bistva daš uvid,

Ki vojne grom ti zadovoljstvo daje,
Človeška kri na mečih, kopjih vseh,
Na ranah, ko se trup v norósti maje
Ter ko mu duh iz ust beži na tleh,

Ustani, ki si maščevanja sila,
Ki kakor hmelj grenkob človeku da,
Kot Lado p'jan, ga sestra ti je mila,
Ki Marizán orožja daš poljá,

Ki daješ mir po svoji božji volji
In zemlja vsa te štajerska časti!''
Odmeva tam po hosti glas okol' ji,
Da vsak se list na vejah umiri.

In meča dva na kamnu zažarita,
Nad njim se žar od kamna dvigne vstran,
Nato pa dva se dvakrat pomnožita,
Da osmih je prikaz pred Glinjo dan.

Od teh se en po koncu gor postavi
In sedem krog iz sebe naredi,
Iz teh svetlob se sedem ven pojavi
In skupaj vse podobo tam dobi.

Od teh svetlob tam sedem glav nastane,
Ki skupaj so v pas mečev dane trup,
Ta-osmi pa med prsti mu pristane,
Ko Rujevít sestavi tam se skup.

Koleno se od Glinje tal dotakne,
Se ena dlan dotakne druge ji,
Pogled do tal, pod kamen tja, umakne,
Ko glas bogá od vojne zagrmi:

''Poglej jo, no, jo ljubljenko od brata,
Kako lepo oblečena je zdaj!
Povej mi ti, ki krije barva zlata
In modra te, kaj kličeš me, sedaj!''

S tresočim tam mu Glinja glasom reče:
''Sem videla na kamnu tvoj ta znak,
Prekrižane rdeč' žareče meče,
Naj k tebi grem, je rekla vrba tak';

A ženska sem, le enkrat sem rojena,
Kaj bi mi lahk' na pot svobod' podal?''
Pove ji on, ki Lada mu je žena:
''Ti znanja še noben' ni tega dal?

Slovanka si in narod vsak je naši
Bojevnice kot ženske spoštoval,
Ki v boju jih poznana kri ne pláši,
Enako ščit kot oster meč krvav.''

To Glinji je spoznanje novo dano,
A dvoma ni v besede od bogá,
Ko misel 'ma dovolj že zdaj spoznano,
Pa vpraša še klečeča ona ga:

''Bi mi lahko opreme za okolje,
Svet' Rujevít, če prosim te, mi dal?
Če tvoje je oprava kras od volje,
Mi dolg' jo trup na seb ne bo držal.''

In Rujevít pokima ji, pozóve
Voljáčice, da ji sešijejo
Obleko iz konôpelj, ki gozdove
Okoli tu vseh mej prekrivajo.

So niti te iz listov tja navlekle,
Jih stale skup v najtrše tak' blago,
Sešile ga in Glinjo so oblekle,
Da njeno v več lepoto dale so.

Nato se meč dotakne njen'ga čela,
Da znanje ji je v misli njene šlo,
Slovanska vsa od bojev ta načela,
Ki dal jih Or je za potomstvo vso,

Vse boje, ki so z bronom bojevali
Ga in še bolj z železom ga ostrin,
Na konjih, ki so jih čez stepo gnali,
Na ladjah v vod globokih in plitvin,

Kako gradé, se rušijo trdnjave,
Kako se v zrak požene projektil,
Katere na terenu so postave,
Katerih zbor razbije ščite sil,

Kako se naj na boje čas pripravi,
Kaj zvezde in kaj sonce naredi,
Kaj skrije se v kateri del naravi,
Kje strup se in zdravilo zanj dobi,

Kaj les zdrži, kaj kamen, kaj kovina,
Katera moč telesa bolj napne,
Katera je pripravna bolj višina,
Kaj bolj gori in s čim lahkó se vžge.

In Glinje b'le o misli prepojene,
Telo ji je pokrito celo spet,
Oči so žar imele prerojene
Svetleče ji, kot sonca žar se svet'.

Se njemu, ki poklical glas ga njen je,
Zahvali za obleko in za dar,
Ki dal ji ga je biti te slovénje,
Sedmerogláv' od bojev gospodar.

Odpravi se nazaj po isti poti,
Spet mimo teh poznanih že dreves,
Do mesta tja, poznanega tud', proti,
Kjer prejšnjo noč gorel rusalk je kres.


TRETJE POGLAVJE

Tako lepo, kot veter, sončni žarki
Telesa rož in liste od dreves
Jih božata, so dani v dan poudárki,
Da sreča je po sebi sama res.

Kaj človek bi dodal lahk' za zidake?
Je arhitekt narava najdognán,
Svetišča si zgradit' ne more take
Bogovom v čast nikdar človeški stan.

Lepoto od neskončnega nebésa,
Ko sonca lik na njemu sveti se
Ne more dat' še barva od peresa,
Ki človek jih poznati zmožen je.

Na nebu tem pa sinjem jastreb plava,
Pod njim pa vse ga gledajo oči,
Vse isto je, le ena je postava
Mu padla gor v oko, ko tak' leti.

Kaj drugo ti, vladar višin svoboden,
Ujelo bi pogled izóstren tvoj,
Kot njo, ki je ujetja plašč preboden
Ji, čaka še dokončen le preboj?

Več žalost ji posledica ni vésti,
Čeprav ji ta izvora ne taji,
Podala se je, res, po strmi cesti,
Kjer kažejo končanja smer poti.

Od zemlje prah, k' s' je ga na seb' nabrala,
Ji voda je dejanja sprala dol,
Kar ved'la je, pozab'la, spet spoznala
Je, ko je vest imela je dovolj.

Zdaj manjka ji korak še do rešitve,
Da njeno se telo porazgubi,
A dušo skup' sestav'jo ji molitve,
Njih morje, ko se v njega potopi.

Kaj pesem je v trenutku ji življenja,
V puščavi rek končanje jézero,
Okoli pa vsak pesek vzrok trpljenja,
Ki vroče da podnevi, v noč mrzló?

A močno, res, o, voljo je razvila,
Edino, kar ne zlomi kruti svet,
Kateremu je dana družba gnila,
Ki vsak je člen med drugim' je preklet.

Odeta gre v konoplje niti stkane
Prek' mosta od Ločíce sive je,
Postaje mim' v imenu si spoznane,
Kjer Grabna tok med grmom širi se,

Kater'ga tok iz spečega ust zmaja,
Globoko not v gozdovih skritega,
Izvir ima, kateremu se sanja
O strahu, ki ob vod' se tu pozna.

Na drugi stran' od vode zajezêne
Kamnit oltar med listjem barv je skrit,
So stene ga od črt run okrašene,
Božanstvo host potokov: Porevít.

Zagleda pet obrazov tam njegovih,
Ki gledajo na dane vse smeri,
Pojavljenih kot listje na cvetovih,
Ko sonca žar navzven jih prebudi.

Ga čakala je, da sedaj ga vpraša,
Največji kdo sovražnik je, pove,
Svobode, naj ji, ker mu smrt prinaša,
Način za to pa zdaj, po novem, ve.

On vedel bo, pove, ker bog pravice
Je in zato pomaga ji lahko,
Da našla bo še smer poti resnice,
Da duša ji potem svobodna bo.

Z besedami ji Porevít razjásni:
''Ni duh telo, je Ora klic sinov,
Ki vodi ga po vseh poteh v brezčasni
Obstoja kraj, do koca duš domov.

Ti pravijo besedo: pravda, znano,
Ki meni je osnova za ime,
Resnico in pravico vsebovano
Pomen njen 'ma, ju ločit', to ne gre.

Sta eno, res, resnica in pravica,
In kakor je privid ta stvarni svet,
Enako je med tema, res, ločníca
Navidezna, kot vse, kar da pogled.

V teh časih dan med gozdne sem potoke,
Kjer hranim jaz pojávo svojo skrit,
Prijeti me ne morejo teh roke,
Katerih um z neznanjem je pokrit.

V divjini tu dostopi do dejanja
Dojemanje ne ohromijo ti,
Tu vez krvi, katera trup poganja,
Ne veže te in tu lastnine ni.

Na-ravni vsi so konci tukaj celi
In to je vir od vseh filozofij,
Kateri so živeči to dojeli,
V na-raven stan nazaj so večen šli.

Osebnost vsak ima tu bog spoznani,
Ki v stvarnost to, kot človek, je ujet,
Kateremu so za upravo dani
Kolesi, ki se morajo vrtet.''

Zanimanje to Glinjo tak' premami,
Da drugo prej vprašanje reče mu:
''Povej mi še, kateri so med nami
Bogovi, kot si pravil, krajev tu.''

Od krajev, ki kot listi cveta zbrani
Okoli so Voglajne jézera,
Ji Porevít pove, imenovani
Kako so in kateri kje ima:

''Perun, vladar oblakov temnih strele,
Njegov je Čret od jastreba oči,
Rujêvita so Turna hoste cele
In Stopa še, po njem, pripada mi.

Od Velesa, boga zveri, živali
Gradišče je, obale Jézera,
Ki Vódanu so lastni njega vali,
Ter Tratna vsa, od žene, Vesne, ga.

Voglajna, kraj že tisočletje stari,
Od Mókoše, boginje ženske, je,
Kot Glinca, ki ji Lada gospodari,
Ter vse, kar Gaj drži, od Rêtije.

Nad žusemsko deželo Pripegála
Svoj daje sij, za Žamerk Slavica,
Bestálan'ca Dobrini srečna zala,
Za Loko pa boginja Živa da.

Za Gróbelce in druge Babne kraje
Je Lado dan, od lepe Lade brat,
K' s potrtih src vir upanja ven daje
In skupaj par na pot življenja zlat.

Je Grobelno za svet'ga Svarožíča,
Ki ognja bog je, od Svaróga sin.
To krajev so imen v nebesih priča,
Od dveh rodòv, ki sijejo z višin:

Od Divov so Perun ter Vesna, Živa,
Še Vodan in boginja Mókoša
Ter Svarožíč; Ozírov rod pokriva
Našteta pa božanstva druga vsa.

Naprej rusalk, vodómk in vil plemena
Pomagajo držati nam oblast,
Smer gibanja prižganega plamena,
Živali vseh in vsake bilke rast.''

To Glinjina že misel absorbira,
A spet ji um sredino si dobi,
Da vpraša ga, oseba je katera
Sovražnik, ki svobodi večj'ga ni.

''To tvoje te je zgodbe vir vprašanje,
Če dobro bi prijela pamet si,
Spoznala bi, končala potovanje,''
Ji Porevít prikazan govori:

''Kdor enega svobodo, njemu dano,
Zatira, ta se temu tak' upre,
Iz tega je vse živo izpeljano,
Kar tega del svetlob vesolja je.

A majhen ta sovražnik je svobode,
Ki suženj mu ponudil je upor,
Je večji ta, ki sam upor zabode
Pri sebi si, da dvigne se ne gor.

Ko suženj je premamljen od neznanja,
Od treh pojav, lastnine, krivih ver,
Da čut dobi si zadovoljstva stanja,
V katerem je; povej, potem, kater'

Od njega bolj svobodo jo sovraži.
Ljudi si ti verjetno vid'la že,
Ki sužnji so po samem' sebi laži,
Ki jih pogled svobode bitje žge,

Da s časom več ni dana mu milina,
Četudi vse plodove je pobral,
Četudi vse ima, kar je lastnina,
A suženj bo naprej, naprej ostal.''

Nabralo se je misli ji spoznanje,
Ko gledajo drugačne je oči
Pretekle vse dogodke, potovanje
Čez kraje vse, med množico ljudi,

Katerim se vselilo v misli stanje
Je, da dobit' svobode možno ni,
A zdaj je v njej teh misli b'lo končanje,
Da s srca se in njih ji odvali

Paleta tež nabranega kaménja
Od sebe prej, neznanja in strasti,
A tema ta v spoznanju ji pojenja,
Kot od noči od sonca ga beži.

Pokloni se v zahvalo Porevíta,
Da nje lasje dotaknejo se tal
In Grabna vod, ker ji bila odkrita
Po njemu je rasti življenja kal.

Kot Porevít pojavi se, spet zgine,
Enako tak' je Glinja k cesti šla,
Da tukaj ven kot ladja že odrine
Iz pristanišč tam natovorjena.

Gotovo jo na cesti kdo pobere,
Na sever da prestavi njeno bit,
Ostat' ne sme v izvoru znanje vere,
Katero jo tak' zna osvobodit'.

Kot v tok bila dogajanja je dana,
Usmeril jo obrat je ga poti,
Tako je v njej zdaj za naprej izbrana,
Da sijejo sedaj ji bolj oči.

PETI SPEV: PRIPOVEDOVANJE

PRVO POGLAVJE

Po Glinci prah moč vetra razpihuje,
Do Jézera ga vleče v cest' okol',
Od tla poti gor zrak se zameglúje,
Meglen je zrak kot sonca sij da bolj.

Kar Glinjine oči so vse spoznale,
V katero zdaj zaganja veter se,
Trdnêje so na mestu nóge stale,
Premikala hitrej' naprej se je

Nasprotno stran od pločnika poti ga,
V trizóbu je križišča v levo šla,
Se spomni še iz čásov starih dni ga,
Ključ v hosto vhod, kraj Petelinjeka.

Bo pred očmi v dreves objemu skrita,
Ko kroga tam na nebu vidi dva,
Je enega svetlóst za dan odkrita,
Za drugo pa ne, ki je komaj vzšla.

Gre tud' navzgor ga cesta makedama,
Ki Glinjine korake oteží,
A Žalostne Dolin' je j' zemlja ravna,
Ko je asfált odeja od poti.

Sam' vstran h'če it očem od nje poznanim,
A Jézero, ne Glince, vidi zdaj,
Od vetra, ko gladinam valovanim
Je dan, ne da bi prah s cest brisal naj.

Kjer Žalostna Dolina je zravnana,
Zravnane so po njej še dve ravni,
Drugače je pa cesta v breg speljana,
Da pot do gor premíku oteži.

Takràt zazna ji veter blag ne koža
Le, njen še sluh, ki melodijo da,
Katerega v besede znaku boža,
Da vsak pomen jih ona prepozna:

''O, tebi pot ni, Glinja, ta težavna,
Je kakor, veš, življenje tvoje to,
Pomaga naj ti duh telo, postav' na
Se mesto, ki iz njega se je šlo.''

Kjer vidi se iz nje in njo Gorica,
Voglajna in gladina Jézera,
Na-ravni let ima ki tam ga ptica,
Kjer križ sprhnél si položaj ima

Na polovic' je črte zemljevida
Od Žusma pa do grada Rífnika,
Ob njem se ta tu slavna Al-Kahída
Nahaja, nad vej listnatih gozdá.

Kot Venero na karantanskem dvoru
Pozdravili so kneza vitezi,
Tak' lajež od medveda po prostoru
Višine da pozdrav tam Glinji ji.

Kar njej pozdrv je njem' opozorilo,
Ki gospodar je Al-Kahíde vrač,
Da stanje se ljudi je spremenilo
Število, na prag stopi ven domač.

Od krajev teh vseh hranjene skrivnosti
So večje te lokacije, ki jo
Varujejo po seb' detajli prósti,
Ki modri le poznajo zgodbo vso.

Je vrača tu od kosa stanovanje,
A ta je dan, od lune obsijan,
Obisk imel, se pravi, praznovanje,
Ki mu je bil tak' od kolega dan,

Kateri pa nahaja se podobno,
Ovito v vir skrivnosti, raj višin,
Ima nad tam od Žalca jo obrobno
Zemljó, ki jo obdaja vrt malin,

Ki vendar se Brníca imenuje,
Ko Glinjo je korak sem pripeljal;
Od Čreta ji prijetno le še tu je
Zelo, kjer znak je ognja še ostal.

Povabita jo skupaj dva tam vrača,
Da njima naj pridruži ona se,
Počuti naj se tukaj kot domača,
Da varno in sigurno tukaj je.

Lepoto sta ji njeno pohvalíla,
Že dolgo ni očem b'lo danim ju,
Da videza bi tak' se veselila,
Kot zdaj, ko je prikazala se tu.

Odpravi se za njima Glinja v sóbo,
Oblóženo od vina steklenic,
Vršákov še raztrganih na grobo,
Dišečih kot spomladi vonj cvetlic.

''O, Glinja, ja, spomin te prepoznava,
Ti ona si vesela deklica,''
Ji kosov vrač pove in se zabava,
Ko spomni se, kaj včasih je bila.

''Povej mi, če še vedno tist'ga lója
Imaš, ki te je vozil naokol',''
Ji reče, kot da za nazaj obsoja
Jo še za dni, minulih ne dovolj.

Medtem ko drug' že vrač od kukavice
Že štift nad miz' med prsti ga vrti,
Se zresni tam od Glinje lepo lice,
Besede tak' obema govori:

''Povedala bom, kaj se mu zgodilo
Je, da bo zgodba, kakor drugo vse,
Ostala tu, ne bo je zapustilo,
Doklèr ni čas, k' se bo razvedlo vse.

Uspavana, tja v sanjski svet izgnana
Je Glinca vsa not v temo tónila,
Od teže, ki na ráme b'la ji dana
Je, a Bogov s' je moč raztezala.

Kjer njenemu obrazu kraj je skriti,
Ne bližnji tak jim zvezdam od višin,
Ne med dreves jih manjkanja odkriti,
Pogledu da le rast njih mu prekín,

A vidi ga nasprotni kraj čerénski,
Voglajnski, ki ga reka loč' od ga,
Ki združena že tisoč let v imenski
Sta stvarnosti; ko dneva doba šla

Je v isto kot je od noči bližino,
Tam ognja moč je mrak prekínila,
Ki jaz sem ga prižgala za edino
Jo stvar, da bi ljudi privábila.

In res, ko luč privlač' metulje mraka,
Iz Čreta dva sta pot usmerila
Do kresa tja, še nevedoč, kaj čaka
Ju in zakaj sem kres zakurila.

Iz Rífnika se en je še pojavil,
Ki bel ga golf do tja je pripeljal,
Ta na večer se bolje je pripravil,
'S prtljažnika kanistra dva je dal

Od vina, ki to noč lahko se spije
In gesto to sem jaz pozdravila;
Še preden kres v žerjavico se skrije
Od Glínčanov obdana sem bila.

Vsi, ki so prej se skrivali pred temo
V cvetovih, ki jih Slivnica ima,
Od tukaj jih bližine ne uzremo,
Enako kot iz helikopterja,

Ki ga vrteč propelar v zraku nosi,
Opazijo dost' vêlik ga nasad;
Ni dolgo glas moj moral, da jih prosi,
Ko ognja moč hotela jih je zbrat;

Ne Tenis-plac, ne Ludwigsplatz prikriti,
Mrtvaški Voz ob kraju pravega,
Ob šoli tam ob grelcu ne, Za-Síti,
Ne slamnata na prostem kupola,

Postaje ne na poti vse do Gaja,
Gradišča ga obdanih ne gozdov,
Ne vsaka stran, ki Jézero obdaja,
Višine ne, ob rekah ne mostov,

Ni kraja ga, ki moral zadržati
Od mojega bi kresa narod si,
Na zemljo dež kot zmožen je kapljáti,
Nato pa rek jih struga polovi,

Ki nosi jih do morja, oceanov,
Enako so do mene prikapljál';
Uspešen bolj od prej vseh mojih planov
Je ta postal, vzcvetêna njega kal.

Od avtov, ki ljudi so pripeljali,
Odmeval' je po glasnih múzikah,
Prinesli so, brez da bi jih pozvali,
Resurse jih tekoče in še prah.

Oči so me vse tam opazovale,
Svetlobe, ki so ognja blizu b'li,
Toplote pa telesne, ki ostale
Osebe so mi dale do oči.

Kot da bi vsi le čàkali, da ena
Jim iskrica zakuri nékje kres,
Brez ga luči vsa družba je zgubljena,
Nič drug'ga jih ne more zbrati res.

Je vino tak' v šumeče raztopljeno
Močnó bilo kot od Voglajne tok
In orbito imel' je več kot eno
Od štiftov jih premnogih dano v krog.

In s časom res več nisem jaz edina
Med moškimi ob kresu ženska b'la,
Pojavila katera se deklina
Je, ki jih čas lep nisem videla.

Veselje to, upor do kraja spanja,
V veselju sem opazovala jaz,
In čàkala, kot v preži zraka kanja,
Da žalosti bi videla obraz;

Medtem, ko tok je mirni svoj Voglajna
Tam mimo nas ob kresu nósila,
Ki Brane jez na novo jo poganja,
A Prskočín oviro zid ji da,

Da ga okrog Gradišča vrh objame,
Kateri do Gorice jo podá
In jo spusti, da prosto pot si vzame,
Med dvema tam na sred' gostilnama,

Ločnica tok nato ji preusmeri,
Da teče tu, kjer mi smo, mimo, b'li,
Jezerščica jo okrepi, kateri
Na sever tok v Voglajn' konča se ji,

Da preko tam se Gándeža zažene,
Pred Péšnikom se združi s sestrico
Ji belo; ni Voglajne tok le ene,
Te črne, ki čez Glinco nese jo,

Med Sladko in pa Dolgo Goro druga
Izvir ima, a hrani ne ime,
A v njeno se izliva vsaka struga
Potokov, ki po poti njih že gre.

In, glejta, res zagledam v družbi zbrani
Ga, ki mu tu veselje dano ni,
Ko drugi so do mej moči že p'jani,
Ujamejo ga tàkrat mi oči.

Pokažem mu: ej, ti tam, z mano pridi
In on je res do mene prišel tja,
Od kresa vstran, tam v temi, da ne vidi
Ostalih ves pogled tu naju dva.

Kjer hrast stoji širôk ob gozdni poti,
Po bregu sma odpravila se gor,
Tak' strmem, da le rast dreves nasproti
Premagal je za roke nog napor.

Preplezala tam nizko sma ograjo,
Tam prišla sma na prostor jásasti,
Kjer v varstvu se otroci tam igrajo,
'Zmed pločevink, med steklom, iglami,

Tako, da mi pazíta bosa nóga
Je morala, da varen moj korak
Me vodil bo, kjer ni ostrine proga,
Ki skriva jo pod sabo teme mrak.

Naprej sma šla še mim' ograj igrišča,
Kjer cerkev se j' v belíni dvigala
Nad cesto tam od šole parkirišča,
Ograjo nad od grozdja sladkega.

Do cerkve šla od teme sma prikrita,
Do njenih gor kamnitih tja stopnic,
Od koder za oči je pot odkrita
Še v temi po Voglajni in Goric'.

Nešteto zvezd ob mlaju je sijalo,
Na mesto tja od star'ga britofa,
Katerega v prekletstvo je pobralo
Še prvo, ki od treh ga kraj ima.

Med fárofa sma zíde not se skrila,
Ki voda jim ravnine ne prizna,
Najnižje, kjer so stene pridobile
Za žive še grobišč znamenja vsa.

Polomljena sedišča, peč in vrata,
Smeti, ki jih pustil' je kurjenje,
Sledovi še ostalega razvrata;
Brez vere ni civilizacije.

Tam vpraša me: ''Kaj boma tu počela?''
Retorično vprašanje v njega up,
A kar je on, to nisem jaz hotela,
Mi misel ne, ni važno, kaj moj trup.

Povem mu, da med vsemi ga izbrala
Sem, da bila mu bi prihranjena
Grozota, ki ostalim bo zadala
Tak strah, da se nihče ne prepozna.

Kjer hrast stoji, kjer v breg sma gor kreníla,
Na njemu gor, na veji močni ji,
Kateremu sem moč življenja ubíla,
Na štriku gor mu truplo tam visi.

To z njim se je, zdaj vesta to, zgodilo,
In isto sem med stenam' fárofa
Povedala, kako sem žensko silo
Morani v bit v tak' uporábila.

In isto, kot oči so vaj' ledene,
Od njega tam leden so bile,
Nezmožne dat' od vídenja ocene,
Kot slíšanja dognat' ušesa ne.

Čefurjev moč na polju b'la razbita
Je, njega pa, ki naše je krvi,
Nesmiselnost življenja b'la odkrita
Je, da kočal življenje svoje j' si.

Sovražnik bil največji je svobode,
Kot Pripegál' povedal mi je tak
In Porevít zram' v Čretu Grabna vode,
Ko tam mudil se moj je bos korak.

Sem srečala ga zopet tak' po času,
Da sma lahkó se pogovarjala,
Čutíla vso nemoč sem v njega glasu
In željo, da njegova spet bi b'la,

Da zgodbo vso pozabit je pripravljen,
Da smisel mu le jaz v življenju dam,
Da srce mu po men' bo le pozdravljen',
Povem mu naj, kaj v željah le imam.

Povedala sem mu, kaj srce čuti
In kaj telo si srce mi želi,
Nato sledil opis je njega kruti,
Ki voljo vzel mu je, da še živi.

Sem vedela, kaj temu bo sledilo,
Bila sem tam, že res naslednji dan,
Ko truplo mu širôk je kras krasílo,
Kjer kres je bil od mene tam prižgan.

In zbranim vsem veselje je ubito
Bilo, ko vonj je kresa že pošel,
Da trupla ga potem bilo odkrito
Je, ki na vej' od hrasta je visêl.''

Ko sliši to, ji vrač z Brníce pravi:
''Od pekla si, v resnici, ženski lik!
Kaj ni preveč ljudi, ki si napravi
V teh modo, 'kol', od krajev, vrata štrik?

Če jézero ne vzame eno leto
Si žrtev, pa si vzame veja jo,
Življenje pa po sebi vsako vzeto
Dobilo le subtilno bo telo.''

Pa pravi drug, ki kraje te razume:
''Njen' del' je bil, glej, le razredni boj,
Ljudi kot on je v krajih teh še trúme,
Zapravil vsak živót na svet' je svoj;

Kot kače so, kot pajki, škorpijoni,
Enako, če življenje vzameš mu,
Začetek nov se od Bogov pokloni
Mu, kot končan, začet bo zopet tu.''

In Glinjine besede so dodane:
''Kar pravi, se mi zdi, pravilno je,
Poti bile so mi tud' te spoznane,
Trpljenje zmer' končati mora se.

Ko um pustil se moj je zameglíti,
Verjela tud' sem v čutno stvarnost jaz,
A zmožna sem le sebe b'la ubiti,
Le lasten up, izvórni moj odraz.

Subtilno ga telo bo izučilo,
Ko želje bo od čuta te imel,
A v stvarnosti ne bo zadovoljilo
Ga nič, kar si imeti bo želel.''

Med zgodbo to so en že štift skadili
In hitro bil že drugi je prižgan,
Naprej iz flaš so sladko vince pili,
Ko svetel bil je še na nebu dan.

Da pametna je punca, potrdita,
Drugače, res, bi sem gor ne prišlá,
Kjer bliz' nebes je Al-Kahída skrita,
A ni pred njo celotna Slivnica.


DRUGO POGLAVJE

Na Turna tam ga zemlji Al-Kahíde,
Nad zemljo vso od Glince dvignjeni,
Neznanja nog korak kam gor ne pride,
Tam ogenjček pred hišico gori.

Nad ognjem gor posoda v sebi greje
Omako jo iz čudežnih zeli;
Med lasi nje pa blagi veter veje
Od Glinje, ki ob ognju tam sedi.

Na nebu vse so barve tak' podane,
Vijol'čne od do vse rdeče tja,
Od sonca in od lune so poslane
Svetlobe dol, okoli ogenjčka.

Ob Glinji tam pa vrača dva sedita,
En zvija štift, ta drugi v krožnike
Naliva not omako, ko prekrita
Ideja mu med misli splazi se.

Pogleda jo z žarečim tak' pogledom
In pravi ji: ''Zelo si fino ti
Povedala, med pitjem ga obedom,
Kateri pa si hranjenja želi,

Da mi potem lahko b' nadaljevali
Ga, dobre tak' še sluha mi oči
Zagledale je niso. Res bi v hvali
B'li kosi nje v idej' ršošovi.

Ko hod'la si po Glince je dolini,
Povej mi, če si kje ga videla.''
So Glinjini pozvani spet spomini,
Da zgodbo spet bi novo pravila.

V vzpodbude znak ji krožnik vrač ponudi,
Ki Glinji ga med njene noge da,
Besede zbrat' tak' ona se potrudi,
Obrne vid tja v smeri Rífnika.

Začnejo ji besede govoriti,
Kot ptice zvok, ko se nebo stemni,
Enako kot ob jutra zgodnjem sviti,
In vrača sta posluh ponud'la ji:

''Nekako pot me v Péšnik je peljala
Iz Slivnice umaknila sem se,
Ko dneva pot začetek je jemala,
Nad Rífnikom sijalo sonce je,

A temen je in hladen kljub poletju,
Kot tamle dol Dolina Žalostna,
A vendar mir ni dan v svežine cvetju,
Le trdna ta stenà prebarvana.

Ob mostu sem čez Péšnico rjavo
Zagledala na robu pločnika
Pozabljeno, zapúščeno postavo,
Kot da bila iz tega ne b' svetá.

Je mirno, skor' zasanjano sedela,
Okoli se nemirne gledala,
Da mislil bi, da volje več imela
Do družbe ni in stvarnega svetá.

Najlepši glas, ki hranim ga za take
Priložnosti, sem uporábila,
Ki žalosti lahk' razkadi oblake
V notranjosti od moškega srcá:

''Povej mi, kdo si, tu zakaj samevaš,
Puščavnik kot na miru tu sediš,
A čutim v zrak, ki ga od sebe sevaš,
Da mirna ni, ki ti si ga zeliš.''

Pogledajo oči me ga steklene,
Potokov kot najbístrejših gozdov,
Poteze so obraza njega lene,
V brezvetrju hitrejš' je tek vetròv.

Izgovori besede polne bede
In žalosti, od moje hujše prej:
''Kaj misliš ti od me oči poglede,
O, deklica, tak lepa, no povej!

En klošar sem, sedim in opazujem,
Kako se svet smrdljiv in gnil vrti,
V ljudi, ki mim' grdo, not jaz potujem,
Kateri pa bi mim' raj' mene šli.

Tak' bedni so, razžira jih kislina
Odnosov tu, sovraštva v mislih vseh,
Neumnosti, ko njihova vrlina
Je srd in laž, hinavsk' pogled in smeh.

A jaz pa vem, da dvignjen sem nad njimi,
Trpljenje vem, da kadar mene žre,
Pa vendar njih me ne držijo limi
Tak' mastni bolj od sline zmajeve.''

Sem slišala, mu rekla sem besede:
''Neznanje si zavrgel, isto strast,
A v svetu tem še vedno žrtev bede
Boš, če ne boš pustil si duši rast,

Ker tudi ta vrlina tebi dana
Pojava je, od tega, glej, svetá,
Po njej enak' za čas vrteč boš hrana,
Če šel ne boš na pot, ki te spozna.

Usmiljenje je skromnost po osebi,
Za te ljudi ti žal bi moglo bit',
Da višji si od njih je res, potrebi
Pomagat' jim pa se ne smeš znebit'.''

Takràt so se poteze mu skrivíle
Obraza in se steklo od oči
Razbilo je v ostrine koščkov sile,
Da ostro bolj me on nagovori:

''Odidi stran, ti kurba 'kleta mala,
In daj mi mir, odidi m' spred oči!''
Ga glasa in vsebine sem se zbala,
Kot da me zrak od njega vstran tišči.

Preteklosti mi vrnil je v spomine
In v srcu mi je rano naredil,
Pomagati ljudem človeka mine,
Ko sam si um v verige je vklenìl.

Odšla naprej od mosta ob postaji
Široki sem, do bele džamije,
So glavo mi prevzele misli v táji,
Kako lahko sem tukaj znašla se.

Odžene me napolnjen glas obupa,
Kateri iz vrline it ne da,
Ujetosti sem v stvarnost, njen'ga strupa,
Obrnjena od hrbta 'koj sem b'la.

Kjer vrt je od gostilne petelina,
Tam avti pred so razmetani b'li,
Zagledam tam ga, sliko iz spomina,
Ršoša, ki s kolegi tam sedi

Za mizo, ki več praznih flaš od piva
Držati je tak' zgodaj morala,
Kot hitro si v kozarec vsak naliva,
Hitreje je do ust, po grlu šla.

Zagleda me in z roko mi pokaže,
Da njim se naj pridružim tam za miz',
Kjer vsak je bil od piva sit hmeljá že,
A zlivat' ga končat h'tel v sebe ni s'.

''To jamska je ta deklica poznana,
Ki prej o njej se pravil vama tu,''
Beseda tak' njegova gre pijana,
A b'la v ponos očitno jaz sem mu.

Mi reče, da sem zrasla nad poznano,
Ko tistega visečega tam se
Ob kresu so zaved'li, v strah končano
Veselje b'lo za noč jim tisto je.

Kozarci so in flaše se sprazníle
In družba prej se zbrana razpusti,
Z ršošom so na prosto tja stopíle
Mi noge, tam pa glas ga reče mi:

''Ovijejo se tvoje nežne roke
Okoli naj ga mojega vratú,
Preslikama se preko Žusma 'd Loke
Od kraja, kjer stojima midva tu.''

Objela sem ga, kakor mi je rekel,
V svetlobo sma potem se združila,
Katere tok je preko grada stekel
Od Žusma za razdaljo isto tja,

Ob cesti kjer je v zemljo grapa vdrta,
Dreves od lepih potok je obdan,
Kot divjega kraj vse lepote vrta,
Kjer duhu in telesu mir je dan.

Ga vprašam, kak' se potok imenuje,
Da Gruska je, mi on odgovori,
Tu pot začne, kjer tja na vzhod potuje,
Med skalami jih tu apnenimi.

Odpravima po steni se visoko,
Kjer vhod je tam od jame ene bil,
Pogled je dol na grapo bil globoko
Vrteč pogled, korak mu je sledil.

Tam reče mi, da naj mu en'ga zvijem,
Kot zvijala sem jih za stare dni,
In še: ''Potem ti čisto vse odkrijem,
Kar srce ti in misel poželi.''

Hotela sem, kot vsaka ženska vpraša,
Kaj misli si o meni, ko pozna,
Kaj moj' telo u sebi not prenaša,
To bistvo, ki v resnic' prenaša ga.

Med zvijanjem povejo ga besede,
Ki trans v oči podajo zórne mi,
Da dajo te zamaknjene poglede,
Ko štift zgorel še niti zviti ni:

''Do tebe šle so vseh poti stezíce,
Ti videla pogled si vsakega,
Odgovori so našli svoje klice,
Mi mila ti, o, jamska deklica!

Ti v svojem boš dogajanju živela,
Ti vsakemu boš dana znaku smer,
Ne bo pogín nikol' si bit ti vzela,
Ne tistega, spoznal te je kater'.

Od vseh poti, k' si ti jih prehodíla,
Je vsaka prek' pogled že vklêsana,
Da v mislih bo napisan lik pustila,
Od tebe, ja, o, jamska deklica!

Zdaj znala boš po seb' bit' neodvisna,
Zeleni žar ti sije iz oči,
Za tvojo bit dan znaka je napis na
Ozadje to, okol' k' ga obžarí.

Posebna ti po svojem si izvoru,
Ti čutov ni vzgojila družba ta,
V nečístosti b'la kratek čas odmoru
Si, k' je končan, o, jamska deklica!

Kdor ni spoznal grenkobe tega svéta,
Sladkoba mu spoznanja znana ni,
Enako pa, če ni grenkoba vzeta
Mu, misel mu in dušo zagreni.''

To slišim in mi jasno je življenje,
Začetek, smer in konec mi poti.
Končala bom po sebi si trpljenje,
Ki le spomin mi v mislih ga drži.

Sem zvila štift, prižgala, mu podala
Ga dim globok si v pljuča je zajel,
Nato pa sem vprašanje drugo dala:
''Kako lahko je naju poletel

Od vsak'ga trup do lep'ga tega kraja,
Kar človek bi za nemogoče 'mel?''
''Človekov um sovražnik mu ostaja,
dokler ne vid', da ga je le odsev.

Se spomniš me na Žusmu tist'ga dneva,
Ko moral bit s telesom bi v Ljubljan'?
Ti kraji so resnični, kakor speva
Je ritem, a mu smisel moj je dan;

Če kraji so resnični in osebe,
Za zgodbo pa potrebno ni tako,
Verjetnosti edine so potrebe,
Da misel v luč lahko usmerijo,

Po vseh poteh, ki si jih prehodíla,
Slovanskih moč si videla magij,
Razdalja le privida je prisila,
Verjetna bolj kot pot od naju ni,''

Besede ga bile so tak' rečêne,
Ko beli štift nazaj ga men' poda,
Spomine to na misel mi prižene,
Ki skoraj jih pozabi um mi da.

Pa vprašam ga: ''Povej, kaj govorili
Na gradu ste, ko sem z voznikom b'la!''
''Za Celjsko smo kampánjo se meníli,
Kako bi ti Čefurje zvabila,

Da príšli bi iz spodnje vse Savinje
Doline tja na bojno polje to,
Kjer naša moč lahko jim vrat zavije,
Da konec dan jim strahovladi bo,''

Pove in štift nazaj podam do njega,
A misli mi začnejo misliti,
Kaj jaz bila sem le figura vsega,
Dogodki vsi, kak' smisel v tem leži.

Ga vprašam in mi on tak' odgovarja:
''Od zgodbe te si ti le glavni lik,
Da noč končaš, kot zjutraj sveta Zarja,
Dogodki vsi besed so mojih trik.''

Potegne dim naprej besede pravi:
''Ti nisi b'la med družbo vzgójena,
Smo našli te že mlado tak' v naravi,
Naravna vsa je tvoja bit bila,

A si med nas se družbe naučila,
Katere gnil ti tok moči je vzel,
Da punca si postala, več ne vila,
Kot tvoj je tok življenja si želel.

Si v prejšnjem ti življenju naredila,
Da je po teb' prekleta Glinca zdaj,
V tej zgodbi pa ti sebe si odkrila,
Katera naj bo kot svetilnik zdaj

Za duše vse, ki jih oko dobilo
Jo bo, kot luč med temo, vir za up,
Za dobre vse ljudi bo to zdravilo,
Za zlobne pa spoznanja vira strup.''

To v misli h'če sovraštvo mi in jezo
Podati, a spoznala sem do tja,
Da iluzij preveč je za odvezo
Od trupa, da se duša lahk' spozna.

Trpljenje vse in temna pot brezupa,
Prestáno vse, kot da sem kriva jaz,
Se ločila je duša mi od trupa,
Ni žalosti mi kazal več obraz.

Naprej pove: ''Oprosti, če trpeti
Si morala bolj kot je treba b'lo,
A časa moč nazaj ni zavrteti
Še v pesmi ne, kot lahk' lokacijo.

Zdaj tvoja je ta igra dokončana
V teatru tem, od krajev svetih mi,''
V besedah teh bila sem prepoznana,
Zgubljêna kot pred dnevi dolgih dni.

A pravo pot sem najti že spoznala,
Umirjene so moje b'le oči,
Enako glas, po njem sem njemu dala,
Še prošnjo, ki zavreč' jo mogel ni.

Sem rekla mu, da naj mi tak' priseže
Perunu in še bogu od zveri,
Da kar želim, to se lahko doseže;
Prisegel je pri teh Bogovih mi.

In stopila potem sem ven iz jame
Je Gruske in razprla roke si,
Kar energij sem našla znotraj zame,
Do prstov te so ven mi šle moči.

Iz energij sem zid teh naredila,
Kateri ga zaprl je prehod
U jamo not, da sem ga zakleníla,
Po celemu pročelju je povsod.

''Čarovnica, prekleta tvoja sila,
Kako si ti spoznala verzov moč?''
Je glasen bil, njegova roka bíla
Po zidu je, a ta hotel ni proč.

Da želja je svoboda, sem spoznala,
Da vse lahko po njej se naredi,
Sem dobro in pa slábo skozi dala,
Svobodi več ovire zame ni.''

Ko praviti je zgodbo to končala,
Je vzela kos zelišča kruha ga,
Namočila ga v skuhano omako
Je in na zob si ga pomočila.

In v jami tej sem bil, o, gorska vila,
Ujet doklèr mi spet po tebi ni
Rešitve pot z ljubezni ven zgodila,
Zato pohval neskončno dajem ti!


ŠESTI SPEV

Sodnik naj bo, ne človek, nepristranski,
Kateri ni užil od kače strup,
Katere 'd lusk prekrit od sluz tiranski
Gnilobe je v neznanju ískan trup,

Da sodbo da o glasu Gamajúna,
Sirína in še Álkonosta ga,
Katerih v zvok se trese božja struna,
Kot prosta las, al' skupaj sklenjena,

Kateri v zrak med zemljo in nebesi
Tlakuje moč, ki znanju daje vir
O barvah vseh, katere njih peresi
Imajo, da prinese bitka mir.

Tlakuje naj se zrak, da dal sinove
Pozvízdu al' Stibógu svetemu
Bo, da na klic se vsak od njih odzove,
Ki dan bo zdaj v tišini svetli tu!

Zavêjejo se naj med host drevesa,
Med polja, ki jih ceste režejo,
Po strugi od potokov vseh telesa,
Kateri v rast se povezujejo!

Naj jastrebu, da do višine pride,
Mu dajo moč, v peresa siva ga,
Tja do višin nad Glinco Al-Kahíde,
Kjer Glinjina jo pot je vódila!

Za hrano se je vraču zahvalíla:
''Svoboda zdaj iz mene ven žari,
Je res tako, da končno sem odkrila
Jo in za to ti hrano hvala ti!

Poglejta me, kako sem zdaj vesela,
Kot človek je v ljubezni cvetu tak',
Od ognja me toplota je ogrela,
Svetloba ga pregnala stran je mrak.

Prekletstvo vso, ki od ljudi nabrano
Po času je ga krutemu bilo,
Zdaj bo pa v dar mu Svarožíču dano,
Kateri ga ponesel bo v nebo,

Tako, da bo vse v dobremu končano,
Odprli se pogledi za oči
Vsem bojo, ki iz sebe jim spoznano
Bo, da ta svet se giblje, da mini.

Ko tja bom šla, kjer temna pot začenja
Se, vstran tako obrnita pogled,
Da oster, tak' kot je, ga ne zamenja
Slepote od svetlobe vidu led.''

Glej, tu ostal je trave kos ožgani,
Iz žive je zelene stopnjujóč,
Prek krme suh, nato v črnino dani,
Prehod na tleh, kot dan prehaja v noč,

Kjer noga je sem Glinjina stopíla,
Ko z vračema obed je bil končan;
Si na zahod pogled je obrníla,
Med Kalobje in Rífnik bil je dan

Njen lik, kot sta opazovala vrača
Ob ognju tam, toploto daje ki
Ravnini, kjer postavljena palača
Ob njenem tam odhodu tu stoji.

Tu sem je šla, razprla svoje rôke,
Ta-levo, kjer med dvema cerkvama
Je britof dan, ta-desno v smer globoke
Jezêra dol bleščeče vode ga.

Tu stala je, ko sonca se kočija
Počasi je za hribe skrivala,
Povišana njegova luna sija
Na nebu ga je nadoméstila.

Zapiha še Stribóga sin poslani
Ji tam v obraz, da dvigne lase ji,
Da plešejo, kot ogenj tam prižgani,
Kateri živ od barve bolj gori.

Obleko ji na trupa vse obline
Potisne, da se jasno vidijo
Poudárjene po Ladi veličine,
Ki lepših ni zagledalo oko.

Se v mislih ji celotni tok odvije
Življenja ga, ko spomni se še dni,
Ko jamskih vil in drugih jo odkrije
Skupina not med sige kápniki,

Kako so jo v naravi gor vzgojili,
Kako ji bil je v temi čut razvit,
Doklèr se ti pred hrupom niso skrili,
Da morala je hrano si lovit

Človeško, v čas svetlobe šibke mraka,
Da dala ji usoda novo pot
Je, da jo dni veselih doba čaka,
Ko več ne bo ujeta v temi not.

So našli jo 'ne magične jeseni,
Na dneva luč se je navadila
In bolj kot od svetlobe še pekléni
Je družbe sij, ko se zavedala

Od svojega telesa je mračíne,
Podane ji, kot vsaki, 'd Velesa,
Naravni čut kako v človeški mine
In žalost, ki ga za seboj ima.

Do grla not utopljêno v nemorali,
Kot našli so jo jamski škrati prej,
So kraji jo domači spet spoznali,
Na pravo pot, do tu vodíli jo,

Ko dušo so umazano oprali
Ji, da sedaj kot les očiščen bo
Od vlage vse, lahko se v kres zapáli,
Ne bo strohnel v gnilobo vlážnato.

Prisluhnila je zvoku vsakem danem
Od vetra in narave drugih sil,
Od brúmlarja ga nizko valovánem,
Visokega od drugih še glasbil,

Ki himno njej so tisti čas zapela,
Ko čarov vseh osvobojena bo,
Ko duša se ji bo s telesa vzela
In dana bo med zvezde gor v nebo.

Na koncu sluh in druge čute svoje
Na svoje to usmeri, da lahko
Usmeri um pod trupa ga povoje,
Ga celice telesa vsake do,

V kateri um se vsaki ji pojavi,
Ki še živi in trda ki leži,
Osamljeni, med druge dani zdravi,
V vsak kos mesa, v vsak delček od kosti,

V vsak del krvi, v vsak košček roževíne
Je njen um šel, ga tja je spravila,
V mil'jone dan, bit' eden pa ne mine,
Tak' Glinja se je skoncentrirala.

Mil'jonkrat vsak ji um osredotočen
Pokliče k seb' tam Svarožíča ga,
Kateremu je vsak obred predóčen,
Ki gor jim dar Bogovom nese ga,

Ko poje mu še pesem jo poznano,
Ki Glinja se od plesa spomni jo
Od melodij ga brúmlarja igrano
V Brestrávi not in isto tudi to

Ob Grabnu tam za Porevíta vode,
Enako še za Rujevíta ga,
Kateri da nam sredstvo do svobode,
Dosežena sedaj bo Glinjina.

Do vsakega ji uma klican pride,
Ki v ženski si ga volji zaželi,
Da zagori telo kraj Al-Kahíde,
Vsak njega del, tam jamski deklici.

Njegov tak' sij 'ma silo razsvetljeno,
Kot sonce bolj za Kresne čas noči,
Kot bombo bolj atomsko razstreljeno,
Katere sij očesa oslepi.

Čigavo, res, pogled je v Al-Kahído
Usmêrilo, zgubilo svoj je čut,
Oko, nazaj pa več ga ne dobi do
Prehoda, ki po zvezdi dan bo krut,

Katera križ na nebu nočnem riše,
Ko velik krog zaključ' bo svojo pot;
Tak močen sij, res, viden bil tu ni še,
Ko Glinje trup je v ogenj bil dan not.

Ko je pepel ostal od njen'ga trupa,
Ga veter je, ki smer je spremenil
V obratno smer, ponesel poln'ga upa
Na konce vse, kjer prej se je podil,

Nad Jézero, od Lade ogledalo,
Kjer vlažne si jih hlape bo nabral,
Na vsako trav al' pa dreves obalo,
V globine not je jame od Brestráv',

Ob Tratne zid, do Sotne, Prskočíne,
Še preko ga nad tire Gróbelna,
Po Gándežu do Rífnika višine,
Od njega do Vezóvja ozkega,

Čerénskih vrat prek' v stare del Voglajne,
Še v druge vse, ki 'ma jih Slivnica,
Med vse poti jih gozdne Turna tajne,
V ravnine šir od Čreta skritega,

Ovinkov do ršoških dalje zida,
Do meje ga višin Kozjanskega
In preko host, tja v smer od sonca vzída,
Pred jézerom kjer tok Voglajna 'ma,

Zapiha med vinograde rastoče,
Polepša naj omamni trave vonj,
Da jo hladi, če sije ji prevroče,
Toplejši da mrzlôte zraku ton,

Vrtinec da na vsakem svetem mesti,
Da viden znak Pozvízdov bo očêm,
Zapiha po prehojeni še cesti
Ji vsaki po slovenskem Štajerskem,

Ko še drži pepela dosti v sebi,
Slovenija, nam domovina ti,
Naj nese ga po vseh predelih tebi
Držánih, kjer slovenski rod živi,

In še naprej, po čeških in slovaških
Deželah jih, moravskih, šlezijskih,
Po lužiških, po poljih pomorjanskih,
Po poljskih in deželah lítvovskih,

Po stepah tja Rusíje, Ukrajine,
Neskončih zim, gozdov Sibirije,
Še prek puščav na perzijske višine,
Do tropskih tja območij Indije.

Zdaj Glinja je od tu osvobojena
In vsak, ki njen zagledal je pogled,
Ko je bila, mi draga, prehojêna
Ji tukaj pot, zato ta kraj je svet.

Ostal le zrak od njenega telesa
Je, razgrajen je na prvine bil,
Od prv'ga ne, ne drugega očesa
Zaznan več ni, na videz se je skril.

A kakor ta tu zgodba njena pravi,
Kar čut zazna, resnično to res ni,
Ni bližje um, ne pamet ji predstavi,
Do prave te je res resničnosti.

A duša ji bo večno tu ostala,
Ostala bo na nebu, vmes, na tleh,
V podzemlju še, tam kjer bila je mala,
Na vsakemu križišču 'zmed poteh.

Bogovom naj bo dana večna slava,
Ki risali so Glinji slavno pot,
Naj slavljena resnica ti, narava,
Bo, prek' dežel slovanskih vsepovsod!

Svobode pot neskončna, nedognana,
Spoznana je v usodi nje bila,
V treh tisočih, treh stotih verzih dana
Tridêsetih še tu prepévana.

V svetlobo se med mrakom je prižgala,
Svetloba ta naj sveti zdaj naprej,
Da znanje bo ljudem po svetu dala,
Bo svétila 'zmed teme mraka vej.

To pesem je o Glinji, draga vila;
Hvaležen sem, da dala si mi moč,
Da pesem ta do konca se odvila
Je in za glas je spev vsak bil mogoč!

Zdaj roko daj mi, da jo ustne moje
Poljubijo, se ti zahvalijo,
Ker brez moči posvéčene je tvoje,
Ne mogel bi zapeti pesem to.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 



Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo