Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow Posamezne pesmi arrow Plamen

Plamen Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a neznana, v ponedeljek, 29. okt. 07
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Kakšna misel te okupira,
ko moje dejanje te šokira?
Morda želiš si od mene stran,
želiš na tisto pot drugam.

Ker nepričakovano te plaši,
ali pa ljubezen ti več ne diši.
Bi rad da zate spremenim si dušo?
Prosim, nikar ne spravi me pod rušo!

Ker če odvzameš mi moje sanje,
vzameš mi moje samospoštovanje
in edino v kar ta moment verjamem-
da prepozno je, da sama ostanem.

Plamen se je v meni vnel,
čeprav vem, da se ne bi smel,
a nadzora nimam nad njim,
čeprav gasiti ga hitim.

A vedno bolj se razplamteva
in moje misli prehiteva,
moj razum nima več nobene vloge,
zate pretekla maratonske bi proge.

Zakaj posmehuješ moji se kreposti?
Veš da jaz spoštujem vse tvoje norosti!
Morda se res takoj in vsakemu ne dam,
a ko se, se popolnoma predam.

Pri meni vedno je vse ali nič,
nekateri mislijo da sem hudič,
a drugim kot angel se zdim,
resnica je, da vsem se odpreti ne želim.

Naj verjamejo kar želijo
in kar na pamet pade jim naj govorijo,
mene to prav nič ne moti,
pa naj kdorkoli se me loti.

Dovolj je oseb, ki jih spoštujem,
od katerih točno vem kaj lahko pričakujem,
njihova sem in oni moji so,
čeprav v resnici ni čisto tako.

Ljudje se radi mi izpovejo,
ker imajo občutek, da to smejo,
da s tem težav se svojih olajšajo
in tako življenje si podaljšajo.

A jaz le izbrancem se odprem
in svoje težave jim izpovem,
čeprav mnogi jih ne razumejo
in jih za fantazijo zamenjujejo.

Morda res živim v svojem svetu,
morda podobna obupanemu sem dekletu,
a ne glede na vse nosim v srcu svetlobo
in sproti pozabim na vsako grenkobo.

Kdor želi, naj mi sledi,
a to nikakršna obveza ni,
vsak naj sam začuti svoje poslanstvo,
le to nikoli ne bo nikakršno poganstvo.

Treba je razmišljati z lastno glavo
in včasih vreči se v pokošeno travo,
narediti kdaj pa kdaj kaj nepredvidljivega,
pa se nihče več ne bo imel za minljivega,

ker časa ne bo za misel na smrt,
ker nikogar ne bo zanimal bel prt
pogrnjen na velikem oltarju
in vsi ceniti bodo začeli hruške v peharju.

Takrat privrejo na plan drobne stvari,
ubirajo pa se resnične in prave poti.
Takrat postane življenje avantura,
in poljub je zgolj ljubezni uvertura.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo