| 
					
						 Od Biba					
					  
				 | 
			
					
			| 
				 Tukaj diši po utrujenih ljudeh. Starci so zbrani na robu omišaljskih  hodnikov in se pomenkujejo o ribah, Dalmaciji in Titu. Ne razumem povsem
 
  
njihovega jezika, vendar so navsezadnje le neznanci (tujec je beseda za bitje z drugega planeta). Zamaknjeni od valovja se moramo družiti med seboj. V morja, in tisoče drugih stvari potapljamo oči: vsakič znova se zavemo, da so poti dosti dosti globje. Nič me ne pelje bolj vase, kot je človek na drugi strani daljice. Misli, ki jih mečem v vodo, so res samo za v vodo. Še hrana za plankton niso. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
  			 |