Neskončnost praznine;
nevidni veter maje veje ničnosti,
bledi žarki nebesne sinjine,
prodirajo skozi prozorne tkanine,
prekrivajo obrise stvari, ki jih ni.

V čast meglenih oblakov,
zvonovi tiho donijo skozi noči;
kot Eol, ki gnal je ladjo Fajakov,
razcapana starka v odmevu korakov,
brezupno išče poti, ki jih ni.

Na nebu solze briše si hiada,
v bled spomin zgubljenih dni
na nič se spustil je duh propada,
ko izginila je na stopnišču Gileada,
na pragu večnosti, ki je ni.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---