Jaz le hočem tisti nasmeh,
ki hrani ne le mene,
ampak vseh okoli.
Tisti smeh, ki ga še čutim
na svojem obrazu,
a le kot relikt preteklosti.
Še vedno pomemben.

Še čutim okus vseh tistih
srečnih trenutkov,
ki nežno božali so
sproščeno in veselo dušo.

Zdaj vse me tišči,
zdaj vse me moti,
zdaj vse gledam z drugimi očmi,
tistimi, ki ne vidijo vseh barv.

Tako rada bi vedela,
da prihodnost moja lepa bo...
Sanjala bi o tistih stvareh,
kot sem nekoč. V barvah.
Malenkostih. Grandioznih.
Sedaj se utapljam v
tej realnosti,
ki ne dovoli mi načrtovati sanj.
Kaj pa šele sanjati.

Tisti zaupljiv smeh,
tisti smeh, ki rodil je smeh,
Tisti smeh, ki ugasnil je le v nasmeh.

Vedeti, da to je to.
Vedeti, da to bo to.
Vedeti, da za to si ti to.

Biti srečen.

Je to res tako težko?
 

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) 

---