Tako čarobni se mi zdijo.
Tako pomembni.
Koliko so že videli!
Kje vse so že bili!
Koliko so že pretrpeli.
Spoštujem jih,
čeprav jih ne poznam.

Navdajajo me z nekašno
magičnostjo, z veliko močjo.
Tako nežni, krhki se mi zdijo.
Vsak čas se lahko zlomijo.
Pa tako trdni so pred mano!

Rada jih gledam,
ko sedijo v avtobusu
blizu mene.
Kar objela bi jih.
Vprašala jih za svojo zgodbo.
Vsak bi lahko pripovedoval.

Toliko so že preživeli!
Mi poslušamo le zgodbe,
lažne, izmišljene, poenostavljene.
Tiste zgodbe, v katerih
so oni igrali glavne vloge.
Oni so bili tam.
Videli z lastnimi očmi.
V srcih nosijo zaklad,
ki ponosno sije iz njih. 

Tako mi dišijo po izkušnjah,
znanju,
modrosti,
doživetjih...
Tako človeški se mi zdijo.

Toliko že imajo za seboj
in tako malo še pred seboj.
Vsaka najmanjša guba na njihovih kožah,
je izkaz njihovega doživetega življenja.

Gledajo, tako se trudijo videti.
Poslušajo, tako se trudijo slišati.
Hodijo, tako se trudijo biti hitri.

Vedno, ko jih gledam,
vidim tisti lesk v očeh,
ki podari ti ga življenje.

Tako trpek pogled.
Tako nesiguren prijem.
Tako počasen korak.

Tudi jaz bom nekoč
del te pesmi. Upam.
Vesela bom,
če bo kdo v avtobusu
opazil moj pogled,
se zazrl v moje oči
in se spraševal o moji zgodbi.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---