| Napisal/a tomm, v sreda, 11. avg. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Z edine poti se jaz poslavljam
odkar sem bil pahnjen z rojenjem na njo,
ona je lepa s trnjem obdana,
nihče si ne more tlakovati novo.
Kolovratim in hodim po svojem cestišču
povezujem vsako izkušnjo z njo,
opažam, da me čas opozarja,
a mojemu umu ni mar za to.
Na vse vidno naravnana so čustva,
a najmanj na tisto, kar reče srce,
preko ljubezni še njuham resnico,
ki jo z dotiki izreka dekle.
Pot, ki jo moram vso prehoditi
je odvisna od mojih duhovnih moči,
v kolikor bom znal razbrati oznake,
toliko bo dolga in polna luči.
Moje mladostne vihrave grive
izgubljajo svojo svežino, odmev
te antene vesolja, zapuščajo glavo,
spreminjajo teme v sončni odsev.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
