Napisal/a ajda, v sobota, 30. jan 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Legam v prazno naročje spominov,

ki so že zdavnaj izgubili svoj

vonj v objemu hladu, ledene osti

se režijo, ko zabadajo v moje

drobovje in ostri čekani trgajo

drobceno seme porojenega upanja,

ki se stiska v kotu in čaka, da

ga prebodejo in obesijo na krov 

ladje, ki še vedno zasidrana

čaka, da pregriznem popkovino in

izpljunem sluzasto gmoto misli

smrdljivega pristana, prebodem

platno, kjer vrtijo film, ki sem

ga že neštetokrat srkala s

prežvečeno slamico in odprem

zaslepljene veke, ki zakričijo,

ko se svetloba dotakne mojih

presušenih solz, ladja udarja ob

pomol, dlani ostanejo razprte.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)