Napisal/a ajda, v sobota, 30. jan 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Legam v prazno naročje spominov, ki so že zdavnaj izgubili svoj vonj v objemu hladu, ledene osti se režijo, ko zabadajo v moje drobovje in ostri čekani trgajo drobceno seme porojenega upanja, ki se stiska v kotu in čaka, da ga prebodejo in obesijo na krov 

ladje, ki še vedno zasidrana čaka, da pregriznem popkovino in izpljunem sluzasto gmoto misli smrdljivega pristana, prebodem platno, kjer vrtijo film, ki sem ga že neštetokrat srkala s prežvečeno slamico in odprem zaslepljene veke, ki zakričijo, ko se svetloba dotakne mojih presušenih solz, ladja udarja ob pomol, dlani ostanejo razprte.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)